Slaba vest

Ob ukrepu, s katerim je direktor mariborskega UKC Gregor Pivec ob začasnem odvzemu licence Zlatki Kanič zdravnico tudi suspendiral, se je treba zavedati, da ima po bolnišnicah na stari celini približno deset odstotkov bolnikov, ki jih tam zdravijo, težave. Ne le zaradi posledic svoje bolezni, ampak tudi zavoljo zdravniških napak. Med temi izstopajo napačne diagnoze.

Slovenija pri tem ni nikakršna izjema, nasprotno, njena izjemnost – pa ne v pozitivnem smislu – se še vedno kaže tudi v (ne)priznavanju tovrstnih anomalij. V dolgo trajajočih, bolečih in za vse vpletene mučnih postopkih. Unikum na tem področju zagotovo pomeni strokovno zapletanje v primeru Nekrep.

Ta teden so zdravnici, ki je na kliniki za pediatrijo mariborskega UKC sprejela takrat 12 let starega in zdaj že pet let pokojnega dečka, pri postavljanju diagnoze pa zagrešila kar nekaj napak, odvzeli licenco. Za štiri mesece.

Vodstvo UKC – isto kot takrat, ko se je začela dolgoletna kalvarija v primeru Nekrep – pa je omenjeni ukrep še nadgradilo. S suspenzom zdravnice. To pomeni, da zdravnica v tem času ne bo delala pa tudi plače ne bo prejemala. Suspenz zaradi storjenega kaznivega dejanja – zdravnica je bila v isti zadevi pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja – ni pravzaprav nič nenavadnega.

Zagotovo pa je nenavadno, da je direktor bolnišnice, v kateri zdravnica dela, s takim ukrepom nadgradil odločitev, sprejeto v upravnem postopku januarja letos. Proste roke za takšno ukrepanje je, denimo, imel že pred devetimi meseci, po pravnomočnosti drugostopenjske sodbe; zdravnici so zaradi malomarnega zdravljenja prisodili desetmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let.

Zdajšnje dogajanje pa spet sproža različna mnenja in ugibanja, tudi zato, ker je bilo prvotno predvideno, da bo zdravnica kljub odvzemu licence lahko delala, v tem času pod mentorskim nadzorom, seveda. Vse bolj jasno je tudi, da vodstvo mariborskega UKC svoje vloge nikakor ni odigralo tako, kot bi jo moralo – ne v komunikaciji s starši pokojnega otroka ne v komunikaciji z javnostjo, zdaj pa je odpovedalo tudi v odnosu do zdravnice, ki bo dobljeni pečat tako ali tako nosila s seboj vse življenje. Zato se zdi tem bolj neverjetno, da se napake, ki jim v omenjenem primeru kar ni videti konca, še vedno vrstijo. Mednje se bo zagotovo uvrstila tudi tožba na upravnem sodišču, ki jo zdravnica namerava vložiti na začetku maja, zaradi odločitve v upravnem postopku, na podlagi katere so ji zdaj odvzeli licenco.

Vsi akterji, ki zdaj na veliko vlečejo poteze v tej nesrečni zadevi, bi se morali odzvati že zdavnaj. Takoj. Tako bi se izognili pečatu, ki ga danes ne nosi le omenjena zdravnica, ampak ta (p)ostaja slaba vest celotnega slovenskega zdravništva.