Slabo vodenje - velike zamude

Za končno oceno o prenovi Slovenske ceste bo treba počakati še vsaj nekaj mesecev. Vmesna podoba – delno odprt nov javni prostor, ki je trenutno namenjen le pešcem in kolesarjem, hitro pa so svoje mesto v njem zasedli tudi gostinci – je gotovo všečna. A to je le začasna podoba, v času katere gotovo trpi javni prevoz.

Ko se bo 18 prog LPP vrnilo na staro traso, pridružili pa se jim bodo še taksiji, dostavna vozila, stanovalci in obiskovalci hotela, bo slika drugačna, kot je danes. Takrat, ko bo opazno tudi, kako bodo sobivali kolesarji – bodisi z avtobusi na voznih površinah bodisi s pešci in gostinskimi vrtovi na površinah za pešce –, bo mogoče reči, ali je bila okoli štiri milijone evrov vredna prenova približno 400 metrov dolgega odseka ceste smiselna investicija, ki je upravičila svoj namen. Morda pa bo na končno oceno treba počakati še dlje – če bo občina uresničila napoved, da bo z osrednje ljubljanske prometnice postopno umaknila del prog LPP in da bo morda tu nekoč zaživel tako imenovani skupni prometni prostor.

O načinu izvedbe projekta pa vendarle lahko sodimo že danes. Ko je po pripravi projektne dokumentacije, ki vključuje tudi natančen popis načrtovanih del, predvideno, da se bo gradnja izvajala tri mesece, nato pa naročnik brez težav izbranemu izvajalcu rok podaljša na skoraj deset mesecev, je jasno, da nekaj ni bilo v redu. Dodatna arheološka izkopavanja so gotovo razlog za zamude, ne morejo pa biti opravičilo za več kot trikratno podaljšanje pogodbenega roka. Ta je v primeru prenove Slovenske ceste imel predvsem vlogo instrukcijskega roka kot neke resne pogodbene zaveze, člen o pogodbeni kazni zaradi zamud pa je bil v pogodbi, kot kaže, tudi tokrat bolj za okras.

Pri takem vodenju projekta, kakršno je bilo pri prenovi Slovenske, ko na občini niso vedeli, kakšno prometno ureditev sploh hočejo, in so naknadno spreminjali projekt (dodajali robnike, menjali drevesa ...), so argumenti za podaljšanje seveda na strani izvajalca. A da se bo to zgodilo, so nekateri opozarjali že lani jesen. Gradbinci, ki so se potegovali za nemajhen posel, so občino pozivali, naj podaljša nerealen rok za gradnjo, a jim je ta ugodila z vsega 15 dnevi. Mestni koncesionar je takrat dobil posel, ko je skoraj za polovico zmanjšal svojo začetno ponudbo. So že takrat vedeli, da je rok zgolj instrukcijski in da zamud občinarji ne bodo kaznovali s penali ter počasnejšemu tempu gradnje primerno znižali ceno?

Tudi na podatek, kakšna bo končna cena in ali bo tudi ta tako »popravljena« kot rok za gradnjo, bo treba počakati še nekaj mesecev. Kateri od občinskih predstavnikov bi rekel, da je pomembno le, da bo projekt končan in da bo vse skupaj lepo videti. A kaj s tako slabim vodenjem projektov dobimo meščani? Skoraj leto dni, v katerem LPP izgublja čas in potnike po zamudnih obvozih, ter sumljive oddaje javnih naročil, pri katerih je šlo le na videz vse po pravilih. Klasične zgodbe gradbincev in javnih naročnikov, na katere smo se državljani žal že predobro navadili.