Sladko in kislo

Ko smo potegnili črto pod Soči 2014, ni bilo treba skopariti s presežniki, pisali smo o osmih veličastnih kolajnah, ki so jih osvojili naši snežni junaki z dvakrat zlato Tino Maze na čelu. Od 23. zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu pa se Slovenci poslavljamo s priokusom, primernim za celino, na kateri so bile, sladko-kislim.

Slovenski zimski šport z redkimi izjemami ni več na ravni izpred štirih let, kar je svojevrsten paradoks. Soči se nam je zgodil v časih gospodarske krize in je črnogledemu ljudstvu dajal upanje na boljše čase. Ti so prišli, a v športu še ni pretirano čutiti, da ima Slovenija vročo gospodarsko rast in je posledično proračun bolj poln. Financiranje športa še vedno stagnira (to športna srenja prenaša precej bolj stoično kot kulturna) in ne gre pričakovati, da bodo slovenski olimpijci ob dejstvu, da se javni denar za šport pri nas meri v desetinkah odstotka državnega proračuna, v nedogled nizali izjemne uspehe.

Vendar ni vse v denarju, to so v Pjongčangu potrdili Norvežani, ki so osvojili rekordnih 39 kolajn ob le dobrih petih milijonih prebivalcev. Za tem stoji sistem z jasnimi prioritetami, v njem se otroci šport igrajo, odrasli tekmujejo in se znajo pripraviti na največjo tekmo. V slovenskem taboru sta to dovolj dobro za kolajno znala dva prekaljena asa, Jakov Fak in Žan Košir. Oba sta to – podobno kot Mazejeva pred štirimi leti – dosegla s svojima napol zasebnima ekipama, mimo reprezentančnih ustrojev. Ne nazadnje tudi prek obstranskih neprijetnosti, ki bi marsikoga iztirile – Faka niso peripetije okoli izbire zastavonoše, Koširja pa sporni »fotofiniš« v polfinalu deskarskega tekmovanja.

Sodeč po njunih dosežkih se zdi pot proti vrhu jasna – trdo delo, znanje, vizija ter iskanje rešitev pri sebi, in ne krivde pri drugih. Rečeno, storjeno? Čez noč ne bo šlo. Če želimo, da bi bil zimski Peking 2022 tako sladek, kot je bil poletni Peking 2008 s petimi kolajnami, se delo tako za snovalce slovenske športne politike kot za potencialne šampione začne že danes.