Sladkorček za pomiritev

Ob trenutno vroči debati o dvojnih kakovostnih standardih prehranskih izdelkov v Vzhodni in Srednji ter Zahodni Evropi je bilo zanimivo spremljati spremembo stališča evropske komisije o legitimnosti takšnih praks, značilnih zlasti za prehranske multinacionalke. Ob prvi objavi rezultatov primerjalnih testov živil na Slovaškem leta 2011 se je komisija oprla na stališče, da prilagajanje receptur istih izdelkov za različna tržišča, ki obsega tudi zamenjavo kakovostnejših in dražjih sestavin z manj kakovostnimi in cenejšimi, ni sporno, dokler proizvajalci zagotavljajo, da je živilo varno in so na embalaži deklarirane vse sestavine.

Ob objavi letošnjih rezultatov primerjalne raziskave živil na Slovaškem, ki so ji z ugotovitvami svojih, nekoliko manj svežih raziskav pritegnili na Češkem in Madžarskem, pa so kmetijski ministri držav višegrajske skupine sprožili pravi kmečki punt. Še sami so bili presenečeni, da je na njihovo stran takoj stopila evropska komisarka za varstvo potrošnikov, ki je dvojna kakovostna merila prehranskih multinacionalk označila za zavajanje potrošnikov in napovedala ukrepe za njihovo odpravo.

V očeh evropske komisije do pred kratkim legitimna pravica živilskih korporacij je postala nepoštena poslovna praksa, ki se jo sodno preganja. Evropski kmetijski ministri so se dogovorili, da bodo očitke multinacionalkam preverili s primerjalnim testiranjem živil na evropski ravni.

In kako bi evropska komisija utegnila ukrepati, če bodo nacionalni testi pokazali, da multinacionalke kakovost izdelkov res prilagajajo trgom z različno kupno močjo? Lahko bi jim naložila, da morajo na embalaži v drobnem tisku navesti, da recimo ribje palčke na Hrvaškem vsebujejo 22 odstotkov rib, enak izdelek iste blagovne znamke v Nemčiji pa 65 odstotkov. Lahko bi tudi zahtevala, da za vse trge standardizirajo svoje izdelke tako, da bo npr. Fanta povsod imela sedem gramov sladkorja in bo Coca-Cola povsod sladkana s sladkorjem. Bodo prebivalci Vzhodne Evrope potem končno zadovoljni, ker uživajo enako »kakovostno« hrano kot Zahodnoevropejci?

V resnici multinacionalke Evrope ne delijo ne na Vzhodno ne na Zahodno. Zanje je ves svet Vzhodna Evropa, saj lahko počnejo, kar se jim zahoče. Njihova moč je večja od moči marsikatere države. Do živega jim za zdaj ne more niti »združena Evropa«, ki se šele uči učinkovitega preganjanja nepoštenih poslovnih praks.

Panoga, v kateri delujejo živilski giganti, se ne imenuje po naključju industrija. Prehranski izdelki, ki jih proizvajajo, so zaradi intenzivnih postopkov predelave, ki jih zahteva živilska zakonodaja, izgubili velik del kakovosti primarnih vhodnih surovin. A izdatnih količin sladkorja, maščob, soli in najrazličnejših aditivov pač ne vsebujejo zaradi stroge živilske zakonodaje, temveč da jim sploh lahko rečemo hrana.

Prostovoljne zaveze živilskih multinacionalk k zmanjševanju vsebnosti sestavin, ki hranijo epidemijo debelosti, so le sladkorček za pomiritev javnosti. Trgovske verige, v katerih hrano kupuje večina prebivalcev Evrope, takšno prakso tiho podpirajo, oboji – trgovci in industrija – pa odgovornost za zdrave prehranske izbire prelagajo na kupce. V takšni družbenopolitični ureditvi se dejansko ustvarja Evropa dveh živilskih hitrosti. V njej se zdravo prehranjujejo tisti, ki si to lahko privoščijo, prehranske smeti pa ostanejo ubogim.