Slavolok (ene in druge) zmage

Na končnem srečanju z novinarji je Xi Macrona, Merklovo in Junckerja poslušal z izrazom na obrazu, v katerem sta se prepletala rahla zdolgočasenost enega najmočnejših mož sveta in prepričanje, da poleg pariškega Slavoloka zmage obstajajo še druga vrata v Evropo.

Xi išče pot do dveh zmag, s tem ko vztrajno ponuja svojo formulo multilateralnosti, ki se vrti okoli idiličnega rezultata »win-win« (zmage za obe strani). Velika Kitajska in dobro za vse, bi lahko rekli, če bi parafrazirali rek »Volk sit in koza cela«. »V zgodovini človeštva,« je opozoril francoski predsednik, »moč ni bila nikoli brez tekmovalnosti in nihče med nami ni naiven.« In znova ta izraz strateškega dolgočasja. Kot da bi se Xi spraševal: »Bomo videli, koliko je EU globalna sila!«, medtem ko je dobivala slušalka v njegovem uhlju italijanski naglas in spominjala na nit s »svilne poti«, na katero je Kitajska pred nekaj dnevi končno popeljala tudi eno od članic elitnega kluba G7.

Veliko stvari se je med seboj pomešalo pod Slavolokom zmage: vonj smodnika iz opijskih vojn, ko so Evropejci kitajsko cesarstvo prisiljevali, naj odpre trg za njihovo blago, in prizvok Napoleonovega opozorila o »kitajskem velikanu«, o katerem je bolje, da se ga pusti spati, »ker se bo, ko se bo prebudil, zatresel ves svet«, nato pa še nova prepričevanja evropskih voditeljev, da si v resnici želijo skleniti partnerstvo z azijsko silo.

»Ste lahko brez nas?« je morda pomislil Xi, ko je po slušalki poslušal Evropejce in prešteval, koliko letal manj bi prodal Airbus, če ne bi …

Pa je Kitajska lahko brez Evrope? In ali so vse to sploh smiselna vprašanja v trenutku velike reforme globalizma? Vse, kar bi morala EU vprašati samo sebe, je: Ali smo lahko enotni? Bomo živeli v skupnosti? Ali bo vsak zase tekal skozi slavolok zmage in poraza, pri tem pa lovil kitajski prst ali dlan, ki nam ne ponuja rešitve?