Sloni s Slonokoščene obale

V težkih dneh ene od kosovskih kriz je nekdo v Prištini čez celotno steno glavne pošte napisal: »To je Srbija!« Spodaj je nekdo pripisal: »Tepec, to je pošta!«

V podobnem slogu bi se z grafiti lahko obmetavali številni narodi po vsem svetu. Tako bi lahko tudi Kitajci čez čeri Scarborough v Južnem morju napisali globoko misel: »To je Kitajska!« Filipinci pa bi na to lahko odgovorili: »To je kamnita čer, butec!« Ali obratno. Saj je popolnoma vseeno.

Nacionalizem povsod plahuta s svojimi smešno zakrnelimi krili in nevarno ostrim kljunom kljuva v možgane globalizacije. Tisti trenutek, ko na borzah dela zabeležijo rekordno število brezposelnih, ko postane povsem negotovo, ali se bo še kdaj rodilo gospodarsko dobro jutro, postane pošta na občutljivem kraju Srbija, osameli otok na odprtem morju pa Kitajska.

Da ne bi bilo pomote, moramo poudariti, da bi lahko našli še celo vrsto primerov, od katerih bi vsak zvenel enako tragikomično, od katerih bi bil vsak prav tako poln patetike z vonjem po lastnem neuspehu, in to pod masko praznega, že zdavnaj poteptanega narodnega ponosa.

Kadar nimajo ne dela ne denarja, se začnejo ljudje v kateri koli državi počutiti, kot da so svoj največji uspeh dosegli s tem, da so se sploh rodili. K temu dodajo barve svojega ogroženega naroda in se – tako kot se bolnika z bolečinami omami z morfijem – predozirajo z domoljubjem kot anestetikom proti družbeni krivici in osebni revščini.

Medtem ko je pod valom kolektivnih čustev posameznika težko prepričati, da se mu s trkanjem na domoljubna prsa življenje ne bo izboljšalo, so ekonomisti izračunali, da nacionalistična politika na koncu vedno prinese precej slabše gospodarske rezultate kot politika, ki temelji na integraciji v širši trg in mednarodni finančni oziroma denarni sistem.

Vladimir Gligorov z dunajskega Inštituta za mednarodno ekonomijo je v lanski študiji opozoril, da primeri nekdanjih jugoslovanskih republik dovolj zgovorno pričajo o tem, da je stopnja odprtosti vsake od njih – pri čemer mislimo na izvoz in industrijski razvoj – neposredno povezana s stopnjo gospodarske rasti.

Slovenija je, navaja Gligorov, v letih po razpadu Jugoslavije gospodarsko rasla veliko hitreje kakor Srbija, in to predvsem zato, ker je bila njena tranzicija repriza procesa integracije Evropske unije, medtem ko je oblast v Beogradu v tem času državo pehala v izolacijo na vseh področjih in vrata svoje majhne, obrabljene neodvisnosti nacionalistično zaprla pred težnjami po evropeizaciji.

In čeprav so se po vseh delih sveta nenadoma začeli oglašati nacionalisti, ki se zavzemajo za integracijo – menda Tomislav Nikolić komaj čaka, da bo vstopil v EU, Komunistična partija Kitajske pa prisega na Svetovno trgovinsko organizacijo – so integracije vseh vrst v nevarnosti. Morda vse to izvira iz glav posameznikov, kakršen je bil tisti, ki je na zid beograjske hiše napisal: »Srbija Srbom!« Upanje kljub vsemu vzbuja razum človeka, ki je pripisal: »Slonokoščena obala pa slonom!«