Tiskane izdaje
Sobotna 65. obletnica priključitve Primorske matični domovini v Kopru ni več veliko govorila o burnem obdobju po drugi svetovni vojni. Šlo je za dostojen spomin in za objektivna dejstva, ki so čez manj kot pol stoletja omogočila tudi ozemeljsko geometrijo samostojne slovenske države. Je pa veliko govorila in povedala o današnjem političnem času, njegovem ideološkem kontekstu, grdobijah, nasprotjih in podobnem.
Rdeče zvezde – menda jih je bilo na proslavi v rekordnem seštevku in na vsakem koraku – niso (toliko) govorile o zavezniški Rdeči armadi pri osvobajanju Trsta, temveč bolj o odporniškem refleksu proti sedanji vladi, pod katero se zaradi krize, pa tudi zaradi ideološkega načrta, sesuvajo dosedanji socialni temelji države.
Tudi današnja Delova anketa, ki zaznava opazen prebeg volivcev v »nikogar ne bi volil«, torej v ilegalo, dobro kaže, kako ljudi večinoma prav nič ne skrbi preteklost, temveč so pripravljeni njene simbole, bodisi leve bodisi desne (in vse vmes), braniti predvsem s perspektive prihodnosti.
V resnici: italijanski fašizem skupaj z raznobarvnimi totalitarizmi, ki so sledili na Primorskem, nima prebojne moči. Prek simbolov pa bo v zavesti Primorcev vedno označeval stanje duha, ki se je vzpostavilo, ko je šlo zares, ko se je za govorjenje maternega jezika plačalo z življenjem. Rdeča zvezda ima tam povsem drugačen pomen, kakor denimo na Notranjskem ali Dolenjskem, kjer so otroci zaradi nje v čisto revolucionarni zgodbi izgubljali starše, brate, sosede ... Nekateri, rojeni tudi čisto drugje, rdeče zvezde prav tako nikoli bomo mogli sprejeti.
Kako prikladno je uporabiti zvezdo, kadar želiš spreti dva Slovenca, katerih izkušnje z njo so zanju diametralno nasprotne. Kako prikladno sploh je manipulirati z zgodovino, v kateri smo bili Slovenci Slovencem Slovenci in si do današnjega dne nismo povsem (pri)voščili pomiritve, nemara celo sprave.
Pravzaprav, in kot rečeno, ljudje s tem že dolgo nimajo večjih težav, kajti svetovno vojno je že davno zameglila svetovna globalizacija. Nasprotje med Slovenijo in njenimi sosedami je že davno nadomestila »bratska« koeksistenca, celo nova skupna evropska zveza. »Cufanje« ran, ki so se zacelile, pač ne kaže na poreklo ran, temveč izdaja motive za Hobbesov boj vsakogar proti vsem.
Zato tu lahko potegnemo črto in se vprašamo, katera je naša naslednja »vojna«, v kateri bodo vzvalovali nacionalni arhetipi. Ekonomist Mojmir Mrak je v nedeljo na nacionalki že definiral fronto: Slovenija je čisto blizu tega, da bo morala Evropsko unijo zaprositi za finančno pomoč.
Pojdimo po vzročni verigi nazaj: Kdaj se prosi za finančno pomoč? Kadar se nekaj napačnega zgodi s tvojo suverenostjo. Ko se zamaje gospodarska suverenost, na ravni države zelo trpi občutek zunanje suverenosti in le vprašanje kratkega časa je, kdaj se sesede notranja suverenost, ko ljudje svoji državi ne priznajo več legitimitete oblasti. Takrat, in ker nismo opravili svojega posla, se začne iskanje bližnjic, hitrih rešitev in določanje krivca. Takrat funkcijo bližnjic prevzamejo simboli in takrat visokooktanska čustva preglasijo glas razuma. V takšnem ozračju se je rodila tudi rdeča zvezda, ki se danes brani prav pred takšnim ozračjem.
