Slovenija brez odpadkov

Slišati je lepo, skladno je z vsemi vizijami zelenega bisera Evrope, slovenske občine gredo na pot krožnega gospodarstva, kjer odpadek ni odpadek, ampak surovina za nekaj drugega. Nič več masovne proizvodnje izdelkov z rokom uporabnosti deset minut, potem pa končajo v zabojniku za odpadke, nič sežigalnic, ki izdelke iz večinoma uvoženih svežih surovin pretvarjajo v dim in pepel. V odpadkih je dovolj zlata, železa, aluminija, plastike, stekla in drugega, da bi lahko preživeli pričakovane omejitve izvoza surovin iz držav v razvoju.

Tudi pri tem se potrjuje, da pri ravnanju z odpadki zgodovinske poteze delajo občine, vlada in z njo državna uprava pa je že več let le prenašalka evropske zakonodaje, brez kakega presežka. Še huje, pravzaprav je v vseh preteklih letih delala bolj škodo. Ravnanje z odpadki je prenesla na občine, zato v Sloveniji nimamo logične in učinkovite mreže centrov za odpadke. Pred desetimi leti je napovedovala, da bomo zgradili dve veliki sežigalnici, kar se seveda ni zgodilo, vmes pa je eno manjšo izsilila celjska občina. Imela je projekt, vlada pa je malo spremenila zakonodajo. Vsako leto se na odlagališčih nabirajo veliki kupi embalaže, ker pravila niso pravično določena. Poleg tega predelamo le deset odstotkov izrabljenih avtomobilov. Za povrhu večina ločeno zbranih odpadkov, po načelih mreže Nič odpadkov (»Zero waste«) seveda surovin, konča v predelavi ali na sežigu v tujini. Vsaj sežig pa je treba plačati.

Skoraj polovico odpadkov v Sloveniji še vedno odložimo, predvsem v občinah, ki imajo odlagališča. Enotna, za spremembe spodbudna višja cena odlaganja ni določena. Na Vrhniki, ki je svetel slovenski primer dobre prakse, so izgubili deponijo že pred dvajsetimi leti in tako dobili tudi tržno ceno odlaganja. Prihodnje leto bodo ločeno zbrali že 82 odstotkov komunalnih odpadkov, saj to tudi občane stane manj. In tujci prihajajo po znanje.

V razmerah, ko državna uprava ne deluje, kot bi morala, Vrhniki ni lahko. Vedno znova namreč nastopi vprašanje, kam z ločeno zbranimi odpadki. Dokler bo večina romala v tujino, v Sloveniji ne bo veliko novih delovnih mest. Za spremembe pa se bo treba v državi malo organizirati, določiti, katere vrste odpadkov bi se izplačalo predelovati doma in najti načine predelave, ki bi ustrezale posameznim podjetjem, kar bi vključevalo tudi znanje univerz. Načela Nič odpadkov se sicer širijo tudi na druga področja; jasno je namreč, da lokalna pridelava in proizvodnja povzroči manj odpadkov. Ljudje, ki imajo vlogo v spremembah sistema, so tudi sila, ki vpliva na razmišljanje podjetij. Če hočemo potrošniki bolj do okolja prijazne izdelke in nič odpadkov, ki se jih ne da predelati, bodo podjetja prisiljena razmisliti tudi o spremembah v svoji proizvodnji. Zato je odločitev Ljubljane, da gre na pot Nič odpadkov, pravzaprav zgodovinska. Nova vlada lahko zgolj prikima, pravo delo pa bi storila, če bi na to pot usmerila vso Slovenijo.