Slovenija in plin

V slovenskem kulturnem hramu Cankarjevem domu se je odvil že deveti plinski forum Energetske skupnosti, ki združuje države od Ukrajine do Albanije. Energetsko interesno zelo raznolika družba, v kateri bi Slovenija, če bi bila seveda dovolj spretna, lahko igrala pomembno vlogo povezovalca in miritelja strasti. Prva težava na območju je namreč ukrajinsko-ruski spor, v katerem je tudi plin postal politično orožje.

Ukrajina, prav tako večina drugih držav, ki so bile nekoč del Sovjetske zveze ali vsaj vzhodnega bloka, zdaj pa so že članice Evropske unije, z Rusijo nočejo imeti ravno veliko opravka. Pravzaprav bi le prenašale ruski plin, ker to pričakuje in zahteva EU. Druge države, med njimi zlasti Srbija, pa bi rade tesnejše vezi z Rusijo in naložbe v infrastrukturo, ki je v več državah, tudi v BiH, Črni Gori, Kosovu, Bolgariji, Makedoniji in Albaniji še slaba. Zanimajo jih tudi elektrarne na plin, pri tem naj bi vodili Hrvaška in Srbija. Pomislek proti evropskemu zaviranju projekta Južni tok je precej praktičen, Rusija ima denar za naložbe, EU pa zelo očitno ne. »Zakaj plinovoda ne bi dali v zemljo, saj potem nihče ne bi mogel ukazati, da ga ne smemo uporabljati,« je misel, ki pogosto zaokroži.

Ukrajina se je medtem lotila obnove glavnega tranzitnega plinovoda do Slovaške. Večjega obsega del se ne bo lotila, ker ima z Gazpromom pogodbo o tranzitu veljavno do leta 2019. Glede na to, da Ruse, kot pravijo, zaradi Ukrajine boli glava že več let, nazadnje je zavrnila dogovor o ceni plina in poplačilu dolgov do Gazproma, ki sta ga predlagali Rusija in Evropska komisija, ter vse skupaj prepustila arbitraži v Stockholmu. Dogovora torej še ne bo. Rusija je sicer predvidevala, da bo Ukrajino obšla z Južnim tokom, vendar je tu trčila na tretji energetski sveženj evropske zakonodaje. Ni prosila za izjemo od pravil, Komisijo je prijavila Svetovni trgovinski organizaciji. To tudi ni ravno v duhu prijateljskega sodelovanja.

Zdaj Gazprom analizira svoje strategije in se sprašuje ali je dobro, da je proizvajalec in prodajalec plina v EU, ki kot kupec ne raste več. To sicer ne pomeni, da bo opustil nekatere projekte, pomeni pa, da bodo spremembe. Mogoče tudi pri projektu Južni tok. Podrobnosti še niso razkrili, je pa na najnovejšem zemljevidu Južni tok še vedno speljan tudi skozi Slovenijo.

Slovenija je, sodeč po vseh srečanjih in dogovorih, prijateljica Rusije, hkrati pa je prva, ki je v meddržavni sporazum za Južni tok vnesla evropsko zakonodajo. Ne zelo glasno sicer, pa vendar, nasprotuje tudi sankcijam zoper vzhodno velikanko, saj te škodujejo gospodarstvu. Kakor se sliši čudno, je našla pravo ravnotežje med zahtevami EU in interesi za sodelovanje z Rusijo, ki jih ne mažejo pretekle grenke izkušnje in občutek nove ogroženosti. To znanje bi se dalo posredovati drugim, vendar plinski forum v Ljubljani tega ni omogočil. Pravzaprav bi se iztekel praktično brez slovenske udeležbe in brez slovenskih odgovorov na izzive predstavnikov drugih držav, če ne bi odgovornim pred forumom postavili toliko vprašanj o uveljavljanju interesov Slovenije v regiji. Tudi to je spretnost politike, ki ni nujno povezana z veliko plinovodno mrežo.