Strateško partnerstvo s Francijo »odpira novo poglavje v dvostranskih odnosih, hkrati pa omogoča tudi nov okvir za poglobljeno sodelovanje v evrski skupini in v EU«, je ob odhodu iz Elizeja zatrdil Borut Pahor. Politični dialog med državama se je okrepil že v pripravah na predsedovanje Evropski uniji v letu 2008, leto kasneje ga je nadgradil obisk slovenskega premierja v Parizu, lansko pomlad pa je François Fillon kot prvi predsednik francoske vlade po razglasitvi neodvisnosti dopotoval v Ljubljano.
V slovenski prestolnici so lani pričakovali tudi Nicolasa Sarkozyja, še posebej, ker je na junijskem vrhu Unije obljubil Borutu Pahorju, svojemu sosedu za omizjem evropskega sveta, da bo »kmalu« prišel v Slovenijo, a ga ni bilo. Decembra so podpis dokumenta, ki je bil medtem že prestavljen v Pariz, preložili na letošnji januar, naposled pa se je dogodek zgodil šele včeraj.
V tej luči sicer simpatična gesta predsednika Sarkozyja, ki je v nasprotju z navado in prakso stopil do novinarjev in izrekel peščico komplimentov o pomenu strateškega partnerstva 65-milijonske Francije z dvomilijonsko Slovenijo, prej izzveni kot priročna tolažba neuresničenih pričakovanj slovenskih partnerjev.
Celo bežni pregled sveže podpisanega dokumenta pokaže, da skoraj ni globalnega, evropskega ali regionalnega izziva, ki ga partnerstvo ne bi zajelo, na dvostranski ravni pa poleg političnih posvetov napoveduje še okrepitev gospodarskega sodelovanja, inovacij in konkurenčnosti, posebno pozornost so namenili energiji in okolju ter načrte zaključili na področju šolstva, raziskav, informacijske družbe.
Čeprav partnerstvo že po definiciji pomeni enakopravno sodelovanje, se izražena pričakovanja Francije v tem novem obdobju dvostranskih odnosov - od drugega reaktorja nuklearke Krško do šestega bloka termoelektrarne Šoštanj - zdijo precej konkretnejša. In če odštejemo delež Revoza v medsebojni menjavi, ekonomski odnosi naše države z drugo največjo članico Unije, predvsem na področju vlaganj v slovensko gospodarstvo, zagotovo močno zaostajajo za pričakovanji in možnostmi, kot kažejo protesti jeznih okoljevarstvenikov pa tudi niso bili vselej ekološko neoporečni.