Tiskane izdaje
Zamisel o slovenskem Maccabiju že dlje časa roji po glavi košarkarskim navdušencem, predvsem tistim z malo globljim žepom ali večjim vplivom, a še vedno premajhnim, da bi lahko postavili vsaj zametke telavivskih rumenih.
Pogled v ustroj športnega kolektiva Maccabi Tel Aviv, pri čemer je treba upoštevati, da govorimo o »Realu« iz judovske države, kar vsemu skupaj daje domala neprimerljive razsežnosti, razkriva podobnosti z, na primer, največjim slovenskim športnim društvom – Zvezo športnih društev Olimpija. Košarkarski Maccabi in Olimpija nista samostojna kluba, marveč enoti znotraj društva. Samostojno izbirata vodstvo, odločata o svoji politiki, poslovanju ...
Zgodba o našem Maccabiju je aktualna že vse od prvega dne samostojne Slovenije, pri čemer jo zdajšnji obujevalci samo vlečejo na površje. Toda zametke našega Maccabija je Olimpija že imela. V prvem desetletju samostojne Slovenije, še posebej v prvih letih, ko je zaradi vojne vihre na Balkanu prevzela glavno vlogo kluba z območja nekdanje Jugoslavije. Imela je neformalen status kluba državnega pomena in bila eden od ključnih promotorjev nove države. Ta vloga ji je omogočila, da je domala na vseh ravneh – od politike do gospodarstva – imela dostop do vsega, kar je sodilo v kategorijo državno. Olimpija je bila tako rekoč reprezentanca in s tem privilegiranka, kar ni bilo apriori slabo, vseh oblasti. V začetnem obdobju je bila resnično najbolj maccabijevska, z eno samo razliko. Z njo so upravljali politiki ali novonastali tajkuni, ki so prek kluba uresničevali svoje kapitalske sanje. Redko ali pa prav nobeden od odločujočih ni svojega »altruizma« plačeval iz svojega žepa. Obratno pač!
Prvi mož Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec si je tudi zaželel naš Maccabi. To po malem razkriva globoko krizo, v katero je zabredla slovenska košarka in naj bi jo reševali košarkarji s poreklom. Toda kriza je predvsem na klubski ravni in je paradoksalna. Kakovost, kakršnakoli že je, je razpršena na štiri, pet klubov, kar naj bi bil eden od temeljev razvoja in napredka. Po drugi strani pa je obilo tarnanja nad tem, da gre vse k vragu, ker ni enega ali dveh močnih centrov, kot najvidnejših nosilcev razvoja in ustvarjalcev kakovosti.
Maccabijeva moč in vpliv na evropski klubski sceni ne zagotavljata močne reprezentančne košarke. Maccabi ima simbolno vrednost, ki jo v Evropi in po svetu lažje utrjuje prek košarke kot s čim drugim. V njegovem ospredju »oglaševanja« je judovstvo, nato država, šele potem košarka. In še en pomemben dejavnik je, zakaj Maccabijeva zvezda bolj ali manj vedno sveti. Izrael je v nenehnem vojnem stanju, kar Slovenija ni. Drugi razlog, zakaj Olimpija še lep čas, če bo sploh kdaj, ne bo kot Maccabi, pa je sociološki in ideološki. Olimpija ne zastopa več slovenstva, vodijo jo politiki in tajkuni brez denarja, Maccabije pa predvsem milijarderji.
