Slovenski mrk

Napovedi, da bo vlada izbiro »slovenskega« arbitra prepustila Gilbertu Guillaumu, so se izkazale za točne. Čeprav je imela na voljo še eno možnost, da sama imenuje arbitra, se zanjo ni odločila. S takšno potezo se je poistovetila s hrvaško stranjo, ki se ji danes iztekče rok, da imenuje svojega novega arbitra. Vendar je že od izbruha afere Pirangate dala jasno vedeti, da te možnosti ne bo izrabila.

Potrjuje se, da se je po odstopu Ronnyja Abrahama slovenska stran znašla v še večji zagati, kot je bila 22. julija. Od fantastičnega dne izpred skoraj šestih let, ko se je zdelo, da sta Slovenija in Hrvaška odprli novo knjigo, ne zgolj obrnili strani v medsebojnih odnosih, zdaj ni ostalo skoraj nič. Nihče si zato ne upa napovedati, ali bo določanje tako morske kot kopenske meje med sosednjima državama, v bližnji prihodnosti kdaj zarisano na kartografskih kartah.

Imenovanje dveh novih arbitrov je treba razumeti kot le še enega od korakov v arbitražni zgodbi. Veliko večjo težo – ne samo simbolični pomen – bi seveda imela odločitev, da bi arbitra (ali domačega ali tujega) imenovali sami in takšne kadrovske poteze ne bi prepustili haaškemu tribunalu. V tudi siceršnji odsotnosti verodostojne zunanjepolitične strategije naše države se to ni zgodilo. Ali smo storili usodno napako?

Če je res, da je bilo arbitražno sodišče že v »prejšnji« sestavi blizu končni odločitvi, potem je težko verjeti, da bi dva nova arbitra tehtnico pomembno prevesila na eno ali drugo stran. Argumenti so bili očitno zadostno predstavljeni, dokumenti priloženi. Arbitražno sodišče je dalo vedeti, da bo delo nadaljevalo, kar lahko razumemo, da zdrsi slovenske strani niso pomenili takšne bistvene kršitve arbitražnih pravil, da sodišče dela ne bi moglo nadaljevati. Po odločitvi vlade pa je jasno, da Ljubljana niti taktične prednosti nima več, vse je namreč v rokah Haaga.