Slovenski sindrom

Kdor je pričakoval, da bodo slovenski kolesarji v elitni konkurenci na evropskem prvenstvu na cestni dirki igrali pomembno vlogo, se je zmotil. Prav nič, kar se je dogajalo v tej sezoni, ni kazalo na to, da bodo Grega Bole & Co. naredili kaj velikega. Nič bolje ne bi bilo, če bi nastopila najmočnejša selekcija. Ponovile bi se olimpijske igre, kjer je slovenski adut Simon Špilak (zasedel je 57. mesto) doživel usodo prvega moža iz Francije Boleta (51.).

Rio de Janeiro in Plumelec sta pokazala realen doseg naših najboljših kolesarjev. Moči za kaj več, kot le slediti tekmecem do razpleta, žal nimajo. Premalo dirkanja na visok rezultat na največjih dirkah je v njihovih nogah. Slike ne bo ozaljšal niti morebitni dober nastop na SP v Katarju čez mesec dni. Dejstvo je namreč, da so Slovenci letos v spodnjem delu drugega razreda svetovne elite, kar kažejo tudi rezultati na dirkah najvišje kategorije. Z izjemo novinca v eliti Primoža Rogliča so bili v coni sila povprečnih dosežkov, Slovenija pa na svetovni lestvici ni bila tako slaba, 22., že od leta 2003. Zaradi skromnega seštevka točk imajo pravico nastopa na bližnjem SP le trije Slovenci. Še lani jih je bilo šest!

Padec gre na rovaš najboljšega posameznika na svetovni lestvici, Špilaka, ki je letos osvojil le 60 točk, kar 209 manj kot lani in 113 manj kot leta 2014. Tudi sicer slovenski reprezentanti v elitni konkurenci niso dosegali rezultatov iz minulih sezon. Luka Mezgec je v Orici v vlogi pomočnika neprepoznaven, prav tako Borut Božič v Cofidisu. Kristjan Koren se je z vlogo delavca za druge že zdavnaj sprijaznil, Jani Brajkovič pa se je povsem utopil v povprečnosti. Marko Kump je dobil premalo priložnosti. Nobenega dvoma ni, da so Slovenci cenjeni pomočniki, pravzaprav predani delavci za druge. Kolesarjenje v najboljših ekipah v vlogah »gregaria, domestiqua in vodonosca« je sicer vrhunsko plačan posel (tudi prek 200 tisoč evrov na leto), v katerem pa za osebne ambicije ni prostora.

Slovenci imajo v konkurenci profesionalcev WorldToura na izbiro dve možnosti: da z občasnimi dobro premišljenimi in načrtovanimi nastopi poskrbijo za dobre pogodbe in se predajo stranskim vlogam ali pa gredo po poti Petra Sagana, ki si je prepričan vase z drznimi nastopi utrl pot v vrh. Primoža Rogliča se »slovenski kolesarski sindrom« še ni prijel. Ta čas je med desetimi najboljšimi na svetu v vožnjah na čas, v moštvu Lotto-NL pa ima bolj ali manj proste roke. Če bo dosledno vztrajal pri svoji razvojni poti, utegne postati to, kar je bil ne tako dolgo nazaj Brajkovič, česar pa denimo Špilak ni želel – pravi kolesar za tri največje dirke. Tudi Jan Polanc ima potencial, čeprav ga po lanski etapni zmagi na Giru letos ni nadgradil. Kakšne so njegove dejanske možnosti, je nazorno pokazal na Touru, kjer je bil med najboljšimi mladimi kolesarji sveta, skupaj z A. Yatesom, Mentijesom, Barguilom, Keldermanom in Alaphilippom.

Rod tridesetletnikov – Božič, Brajkovič, Bole in Špilak, po svoje pa tudi 28-letnika Kump in Mezgec – se bo, kot kaže, težko izvil iz primeža »kolesarjenja za debelejšo rezino kruha«. Upati je, da imajo mladci drugačne ambicije. Dobra odskočna deska utegne biti slovensko obarvano bahrajnsko moštvo z Milanom Erženom in Gorazdom Štangljem.