Tiskane izdaje
Prav ste prebrali. Socialista z veliko začetnico. Pravkar preminuli venezuelski voditelj Hugo Chávez se je razglasil za zagovornika družbenega egalitarizma v času, ko se je pod vtisom še precej svežega sovjetskega pogorišča beseda socializem slišala kot kletvica. In to brez sramu. Na severu Zelene celine, ki jo je pred tem opustošila friedmanovska neoliberalna ekonomska doktrina v navezi z lokalnimi protikomunističnimi vojaškimi huntami, se je namreč odločil ubrati novo pot, utemeljeno na političnem in ekonomskem opolnomočenju do takrat deprivilegiranih ljudskih množic, ki jo je poimenoval »socializem 21. stoletja«.
Za njegove privržence, tako imenovane chavistase, ki so kult predsednika v skoraj poldrugem desetletju njegove vladavine povzdignili na raven religije, je Chávezova dediščina polna presežnikov. BDP se je od njegovega vzpona na oblast več kot potrojil, kazalniki družbene neenakosti, rakave rane sodobne (ne le) Latinske Amerike, so se precej znižali, številni pripadniki najrevnejšega sloja venezuelskega prebivalstva so, predvsem na račun obsežnih socialnih programov ter brezplačnega zdravstva in šolstva, dobili priložnost za pobeg iz eksistenčne bede, ki se je dotlej zdela neizogibna usoda.
A prav imajo tudi tisti, ki opozarjajo, da je Chávezov »čudež« na dolgi rok neobstojna utvara, ustvarjena na neusahljivem viru naftnih dolarjev, v katerem se v zadnjih letih kopa država z največjimi dokazanimi zalogami črnega zlata na svetu. Utvara tudi zato, ker so na bleščeči površini socializma 21. stoletja, ki je navdihnil val posnemovalcev v regiji in odločno pripomogel k vzponu prerojene latinskoameriške levice, že zdavnaj zazevale široke razpoke očitkov o povečevanju avtoritarnosti »večnega« predsednika, ki je svojo oblast utrjeval in podaljševal s kontroverznimi posegi v ustavo, podrejanjem sodstva, omejevanjem svobode medijev ...
Socialistična doktrina, podkrepljena s precej ostre protiimperialistične (beri protiwashingtonske) retorike, ki so ji v zadnjih letih vdano sledile venezuelske množice in se je je po njenem najglasnejšem oratorju oprijel izraz chavizem, je začela izkazovati svoje slabosti že davno pred predsednikovim slovesom. Visoka inflacija, propadajoča infrastruktura, razbohoteni kriminal, vztrajno velika brezposelnost, tudi trdoživa revščina močno grenijo življenje Venezuelcem, a Chávezova oblast, povzdignjena v kult osebnosti, zato ni bila resno ogrožena.
Toda zdaj je prestol po zaslugi zahrbtne bolezni izpraznjen, Chávezove (pre)velike čevlje pa bo poskušal zapolniti njegov osebno izbrani politični dedič Nicolás Maduro, ki mu bo na krilih emocionalnega odziva državljanov, kljub očitanemu pomanjkanju karizme, najbrž uspelo zmagati na prihajajočih volitvah. A pri tem se ne gre slepiti, socializem 21. stoletja bo z odhodom svojega utemeljitelja izgubil precej blišča, politična nespretnost njegovega naslednika pa bi ga lahko pahnila na smetišče zgodovine. Kar bi bila zelo velika škoda, saj bi to najbrž pomenilo tudi ponoven pokop težko izborjenih pravic žrtev slepe gonje po dobičku. In to v času, ko se ves svet vse ostreje zaveda, da potrebuje drugačne zglede.
