SMC med novim in starim

Stranka modernega centra v teh dneh praznuje prvo obletnico ustanovitve. V tem obdobju je spremenila ime, bolj ali manj vzpostavila lokalno mrežo, sestavila programski svet stranke, poslanci so se v tem obdobju tudi že spoznali in po nekajkratnih neuspešnih poskusih so izpopolnili ministrsko ekipo. Zdi se, da so politični začetniki, ki so pod vodstvom Mira Cerarja vstopili v strankarsko areno, šele po letu dni vzpostavili prepotrebno infrastrukturo, da so lahko prevzeli vodenje države.

Novi stranki, ki si je naprtila veliko odgovornost, je treba priznati, da ji je uspelo z umirjeno in nekonfliktno držo, zmanjšati napetosti v družbi. Načrtno izogibanje zgodovinskim travmam, izmikanje izzivanju največje opozicijske stranke in (ne)načrtno neopredeljevanje ob žgočih temah, je v slovenski javni prostor vneslo prepotreben mir in spokoj, da so se družbeni sistemi začeli ukvarjati z reševanjem problemov. Teh je, kot je vsem znano, zelo veliko.

SMC je v preteklih mesecih izgubila veliko podpore. Tako kažejo različne javnomnenjske raziskave, pri čemer se naklonjenost konkurenčnim oziroma starim strankam ni bistveno povečala. Zaradi tega lahko sklepamo, da so volivci SMC po letu dni večinoma obupali in stranki več ne nameravajo slepo izrekati podpore, zato so se umaknili in zdaj čakajo ter spremljajo, kaj bo stranka storila. K zmanjšanju ugleda stranke so največ prispevale napake z izbiro ministrov, ki so se umikali iz številnih razlogov – najodmevnejša je bila gotovo ministrica nekajdnevnica s ponarejeno magistrsko nalogo.

Veliko je k zmanjševanju podpore prispeval tudi oster konflikt s koalicijsko stranko SD o nekdanjem obrambnem ministru Janku Vebru. Spor okoli politične funkcije zaradi vprašanj privatizacije Telekoma Slovenije je v marsičem spominjal na obdobja nestabilne slovenske politike od leta 2008. Javnost, naveličana prerekanja politikov v okoliščinah gospodarske nestabilnosti in padanja življenjskega standarda, je bila razumljivo zaskrbljena, ali se morda vračamo v čas politične nestabilnosti.

Tretji sklop potencialne nevarnosti za SMC so medkoalicijska razmerja. Zamere s SD zaradi Vebra še niso pozabljene, na dnevni red prihaja prodaja telekomunikacijske družbe in vprašanje privatizacije na sploh, jeseni pa priprava proračunov za prihodnji dve leti. Ob upoštevanju faktorja Karla Erjavca in upokojencev že tudi lahko napovemo nove konflikte, ki bodo povezani z izplačevanjem pokojnin in dodatkov.

V prvem letu SMC se je zgostilo veliko stvari, ki bi bile velika preizkušnja že za staro in dobro naoljeno stranko, kaj šele za političnega novinca. Razočaranje nad SMC, ki se izraža v javnosti, je zato razumljivo, saj se stranka, ki je stavila na drugačno politiko, v tem smislu ni pretirano izkazala. A kot pravi podpredsednik stranke Milan Brglez, je treba, da bi bil drugačen, najprej obvladati in nato preseči staro politiko. Kar pri tem še ni jasno, ali ni morda stara politika obvladala »novo politiko« v podobi SMC.