Smejalni plin

V Makedoniji četrte izredne volitve v zadnjem desetletju niso prinesle izrazitih zmagovalcev ali poražencev. Čeprav so volitve minile brez incidentov zaradi pritiska mednarodnih dejavnikov, ki rezultatov ne bi priznali, če bi bili posledica nasilja in izgredov, je mirna volilna nedelja največji dosežek. Za državo bi bilo najbolje, če bi se politična elita dogovorila za široko vladno koalicijo. Stabilna vlada v Skopju bi se lahko lažje posvetila reševanju spora z Atenami. Temu ni videti konca tudi po zaslugi grške vlade, ki ima vse manj podpore. Če bosta Gruevski ali Zaev sestavila manjšinsko vlado, ta ne bo kos problemom, ki zavirajo pot Makedonije v EU in Nato.

Glavna akterja na makedonskem političnem parketu ne bosta mogla sestaviti nove vlade brez koalicije z eno albansko stranko ali več. Najbolj zaželena nevesta je še vedno DUI, ki se je kljub porazu najbolje odrezala v albanski etnični skupnosti. Pred volitvami sta jo snubili tako VMRO-DPMNE kot SDSM. Gre za levosredinsko stranko, ki se je rodila med albanskim uporom pred petnajstimi leti, zavzema pa se za pravice albanske manjšine v okviru ohridskega mirovnega sporazuma. Manj zaželeni partner na oblasti je nova stranka Besa, ki je bolj nacionalistično in radikalno usmerjena.

Naj Gruevski ali Zaev tako ali drugače obračata, brez novih koncesij Albancem ne bo šlo. Razlika med njimi in Makedonci je že v pogledih na spor z Grčijo. Medtem ko se Makedonci niso pripravljeni odreči imenu Makedonija, ker ga povezujejo z lastno identiteto, je Albancem popolnoma vseeno, kako se bo imenovala država. Da bo le čim prej postala članica Nata in evropske družine narodov. Temu bi lažje ustregla SDSM kot VMRO-DPMNE, ki je pridobila volivce tudi z »obrambo« makedonske identitete.

Pozitivni dosežek volitev je, da so Albanci in Makedonci še naprej pripravljeni živeti v skupni državi. To so dokazali znova povezane makedonske in albanske zastave, ki so prvič po pisani revoluciji vihrale pred vladno palačo in na skopskih ulicah, ter albanski volivci, ki so glasovali za socialdemokrate, in ne po etničnem načelu. Kljub temu je medetnično ravnovesje poldrugo desetletje po končanem oboroženem spopadu albanskih upornikov in makedonskih varnostnih sil še vedno krhko.

Volitve niso presekale globoke politične krize v državi. Tudi če bi se sestavila super velika koalicija z VMRO-DPMNE in SDSM na čelu, bi takšen scenarij prej ali slej pripeljal do novih izrednih volitev. Škarje in platno sta v rokah Washingtona in Bruslja, ki bosta morala nadaljevati kombinirano mediacijo. Ne bo šlo brez ZDA, ker Albanci ne zaupajo Makedoncem, zaupajo pa Američanom. Kronični bolnik bo težko preživel brez jeklenke s kisikom. Skrbno bo treba paziti, kdaj in kako uporabiti kisik, da ne bo šlo kaj narobe. Hudič bo vzel šalo tudi v primeru, če bodo Makedonce in Albance namesto na kisik priklopili na smejalni plin.