Smešna nagajanja

Maribor, natančneje majhno sosednjo občino Hoče-Slivnica, čakata za tukajšnje razmere zelo veliki investiciji – obrat Magne in revitalizacija mariborskega letališča. Obe naložbi sta že postali predmet ostrih polemik in nasprotovanj, češ da gre za uvoz umazane tehnologije, izgubo najboljše obdelovalne zemlje, nenavadne finančne mišmaše ter megalomanske obljube brez jasnih zavez in jamstev.

Z nekaterimi pomisleki se lahko tudi strinjamo, vendar si marsikdo pri nas očitno še ni na jasnem, da nismo v položaju, ko bi lahko bili izbirčni. Kar zadeva kanadsko multinacionalko Magna, bi pač bili bolj zadovoljni, če bi pri nas sestavljali jaguarje in potencialno tudi tesle, še bolje bi bilo, če bi nam namenili visokotehnološki razvojni oddelek ali če bi kar sami skonstruirali kakšno vozilo, ki bi lahko konkuriralo na svetovnem trgu, vendar žal ni tako.

Zato dobimo v prvem koraku le lakirnico, kar je menda kar škandalozno, kot da Nemci, Francozi, Italijani, Čehi in Slovaki avtomobilov ne bi barvali tudi in predvsem na lastnih tleh. In če bi bila Slovenija, denimo, po vzoru Nizozemske do zadnje pedi vzorno obdelana in bi nam akutno primanjkovalo zemljišč za cvetačo in rabarbaro, bi lahko sprejeli tudi argument o nesprejemljivi devastaciji sto hektarov njiv, vendar je tudi popolnemu laiku jasno, da na vse preveč površinah gojimo predvsem grmovje in plevel.

Še veliko bolj nerazumljiva se zdijo nasprotovanja projektu Aerodroma Maribor. Morda kitajsko-nizozemska naveza res ne bo vzpostavila medcelinskih poletov ter zgradila hotela z osemsto posteljami, vendar je pogodba o dolgoročnem najemu – dokončna odločitev bo znana jutri – tako za državo kot za mesto zmagovalna kombinacija. Država bo dobila plačano najemnino za letališče, mesto pa skoraj gotovo vsaj eno redno letalsko linijo. Slabše kot je, namreč ne more biti, po petindvajsetih letih smešnih improvizacij se bo končno nekaj spremenilo; če se bo na koncu vse skupaj končalo s polomom, bodo v nasprotju z večino drugih nasedlih podjetniških domislic, ki smo jih plačali davkoplačevalci, ob svoj denar tuji investitorji.

Čeprav nekateri menijo, da je slovenska tranzicija že skoraj končana, se ta pravzaprav šele začenja. Dolgo smo namreč živeli v prepričanju, da je mogoče dobro oziroma vsaj solidno živeti brez ustvarjalnosti, inventivnih podjetniških idej in prodornosti, neredki so celo mislili, da bodo v neskončnost služili zgolj s prekupčevanjem z delnicami, katerih vrednost bo stalno rasla. Vendar je že dolgo jasno, da je to »zlato« obdobje dokončno minilo in da se nikoli več ne bo vrnilo, zato so nujne drugačne strategije in prijemi.

Če morajo zaradi naše inertnosti in ležernosti na številna področja vstopati tujci, je to pač dejstvo, s katerim se je treba sprijazniti. In morda se bo prej ali slej vendarle izoblikoval tudi dovolj širok domači sloj podjetnih ljudi, ki bodo znali prepoznati priložnosti ter imeli dovolj znanja in poguma, da jih uresničijo. Do takrat pa je vsaka tuja asistenca več kot dobrodošla.