Smo ali nismo naslednji Ciper?

Slovenija je zahtevni gospodarski preobrat že izvedla po pridobitvi samostojnosti.

Objavljeno
08. april 2013 22.17
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Ugledni nemški ekonomist Thomas Mayer verjame, da je kar štirinajst držav iz območja evra v slabšem položaju kot Slovenija. Po odvisnosti od tujega kapitala za financiranje domačih zasebnih investicij in državnih dolgov, proračunskem primanjkljaju ter skupnem državnem dolgu in velikosti finančnega sektorja, kar so po prepričanju nekdanjega vrhovnega ekonomista Deutsche Bank najpomembnejši kriteriji finančne ogroženosti držav, že potopljenim Cipru, Irski, Portugalski, Španiji in Grčiji sledijo Francija, Malta, Italija, Belgija, Avstrija, Luksemburg, Nizozemska, Finska, Slovaška in šele nato pride na vrsto Slovenija. Po tem razumevanju krize sta v evrski sedemnajsterici varnejši od naše države le Nemčija in Estonija.

Po drugi strani pa novinarja agencije Bloomberg Boris Černi in Abigail Moses poročata, da se v teh dneh kreditna verodostojnost Slovenije topi najhitreje od vseh držav sveta, če izvzamemo Ciper: »Le dva tedna stara slovenska vlada se muči s podpiranjem bank, ki jih je prizadela gospodarska kriza in so osedlane s slabimi dolgovi v velikosti petine vseh gospodarskih dejavnosti države.« Majhnost države je v postciprskem obdobju očitno pomanjkljivost, ki priliva olje na ogenj domnev, da bo Slovenija morda naslednji Ciper, tako novinarja navajata analitika nizozemske Rabobank International.

Vprašanje, ali finančni morski psi krožijo tudi okrog zdravih držav, o čemer je v primeru Slovenije namigoval tudi finski minister za evropske zadeve Alexander Stubb, je precej nepomembno, ko zverine enkrat zagrizejo. Slovenski dolg je morda res majhen v primerjavi z drugimi evrskimi državami, a se je, kot radi navajajo tuji analitiki, v nekaj preteklih letih skoraj potrojil in se še naprej hitro povečuje, poleg tega denarja nimajo ne banke ne gospodarstvo. Nemška ustanova Konrad-Adenauer-Stiftung v svoji analizi piše, da Sloveniji z vstopom Hrvaške v EU grozi tudi izguba statusa mostu med zahodno Evropo in Balkanom.

Kdor živi čez svoje zmožnosti in je zato odvisen od tujega denarja, ima le dve možnosti: ali zmanjša potrošnjo ali pa poveča proizvodnjo. Trojka EU, ECB in IMF se povsod, kamor pride, najprej posveča prvemu – zakaj je torej ne bi prehiteli z drugim? Ali se lahko strinjamo, da je vrnitev gospodarske odličnosti naš edini adut in najpomembnejši cilj? Pri tem nikakor ne bomo v slabi družbi. V minulem desetletju so morale tudi zdaj gospodarsko bleščeče države, kakršni sta Nemčija ali Švedska, v nekem trenutku skleniti, da je treba potegniti zavoro in poskrbeti za gospodarsko rast in zaposlovanje. Obe državi sta izvedli tudi obsežne socialne reforme in tako poskrbeli za najšibkejše, kdor lahko dela, pa v skladu s temi reformami ne sme obremenjevati države. Švedska in Nemčija sta z nižjimi davki, deregulacijo, privatizacijami, daljšanjem dobe upokojevanja in podobnimi ukrepi močno povečali konkurenčnost svojega gospodarstva. Se še kdo spomni, da so Nemčijo pred slabim desetletjem imenovali evropski bolnik?

Majhnost države morda res privablja mednarodne finančne morske volkove, a je lahko tudi prednost, če pomeni večjo gibljivost in prilagajanje. Slovenija je zahtevni gospodarski preobrat že izvedla po pridobitvi samostojnosti. Zakaj ne bi s še enim v pravo smer poskrbela, da tudi ostane (gospodarsko) samostojna?