Tiskane izdaje
Egiptovsko sodišče je prvega demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Morsija v soboto obsodilo na smrt. Morsijeva obsodba je ena od več sto smrtnih kazni, ki so jih egiptovske vojaške oblasti prek »svojega« sodstva dosodile pripadnikom in simpatizerjem Muslimanskih bratov, ki so novembra 2011 slavili na parlamentarnih volitvah in kmalu potem prevzeli oblast v državi, ki jo je takrat preveval duh zdaj že dolgo pozabljene arabske pomladi.
Muslimanski bratje so izkoristili politični in družbeni vakuum za vzpon na oblast, kjer pa se zaradi svoje popolne nekompetentnosti preprosto niso mogli obdržati. Ko je vojaška hunta pod vodstvom feldmaršala Fataha Abdula al Sisija z državnim udarom (brez večjih težav in s solidno podporo javnosti) prevzela oblast in takoj začela brutalno obračunavati s svojimi nasprotniki - od Muslimanskih bratov do novinarjev in aktivistov - je dokončno postalo jasno, da je tako imenovana egiptovska revolucija končana. In da je bila kontrarevolucija v režiji vojske, varnostno-obveščevalnih služb in »globoke države« celostno uspešna.
Egiptovski generali so hitro »počistili« tako rekoč vse ostanke revolucije. Napolnili so zapore, stisnili vratove medijem, aktivistom in nevladnim organizacijam, spet ponudili priložnost več tisoč Mubarakovim lojalistom, obračun z Muslimanskimi brati in njihovimi islamističnimi sateliti, ki se, ironično, pa nikakor niso hoteli pomiriti z »vračanjem v preteklost«, s krvavih ulic preselili v sodne dvorane.
Muslimanske brate je vojaška hunta najprej prepovedala, nato jih je razglasila za teroristično organizacijo. Bratje, bolj politično gibanje kot stranka, ki so na volitvah osvojili dve tretjini glasov, so se morali vrniti v ilegalo, kjer so preživeli vseh osemdeset let svojega obstoja pred izbruhom protestov na Tahrirju januarja 2011. A to še zdaleč ni bil konec obračuna z naskokom najmočnejšim političnim gibanjem v državi. »Nova« egiptovska oblast je v zadnjem letu na smrt obsodila celotno - tako politično kot duhovno - vodstvo Muslimanskih bratov, pri tem pa niso naleteli na niti en sam kamen diplomatske spotike. Kaj šele, da bi kdo zares obsodil oprostitev Hosnija Mubaraka in njegovih dveh sinov. Res je, da oblasti smrtnih kazni za Muslimanske brate do zdaj niso izvajale in da mora tudi morebitno usmrtitev Mohameda Morsija potrditi veliki egiptovski mufti in prva avtoriteta sunitskega islama Šavki Alam, a učinek ustrahovanja je bil za zdaj popoln.
Stalinistične čistke, ki jih izvaja egiptovska vojaška hunta, so tiho odobravanje požele prav pri vseh ključnih zaveznikih vojaških oblasti v Kairu, ki zdaj tesno - in hkrati - sodeluje z Washingtonom, Moskvo, Riadom in Tel Avivom, pri tem pa Egipt, ki mu je le malo manjkalo, da bi postal padla država, vse bolj prevzema tudi vodilno vlogo v Arabski ligi. Še več: egiptovska vojska se je celo aktivno vmešala v jemensko vojno. Seveda na strani sunitske koalicije.
Zdi se, da so se protesti na Tahrirju odvili v pradavnini, ne pred dobrimi štirimi leti. Pa naj še kdo reče, da čas v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu teče počasneje.
