Socialno skrpucalo

Zadnje dni javne razprave o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi postaja vse bolj očitno, kar je bilo slutiti že ob predstavitvi; da je z njim, razen snovalcev, le malokdo zadovoljen. Ali pa so mogoče tisti, ki se jim zdijo rešitve ustrezne, bistveno manj glasni od kritikov.

Tisto, kar uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bo vsako leto več, in njihovi svojci najbolje razumejo, je, koliko jih bodo storitve stale. Eden od vzrokov, zakaj so mnogi tako težko pričakovali vzpostavitev novega stebra socialne varnosti, je bilo splošno razširjeno prepričanje, da bo nova blagajna precej razbremenila denarnice posameznikov, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo. V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kjer predlog zakona zavračajo kot nesprejemljivega, pa opozarjajo, da njihovi izračuni kažejo, da se bo zgodilo ravno nasprotno – da bo marsikdo, če bo predlog zakona zaživel v takšni obliki, kot so ga predstavili, plačeval iz žepa celo več kot danes. Njihovi izračuni temeljijo na podatkih, s katerimi zdaj razpolagajo.

In prav to je drug velik očitek zakonskemu osnutku: v njem toliko pomembnih vprašanj ostaja neopredeljenih, da je argumentirana razprava pravzaprav nemogoča, odpira pa veliko dilem. Ali bo ves denar, ki ga danes prejemajo socialni zavodi za zdravstveno oskrbo iz zdravstvene blagajne, po novem namenjen v blagajno za dolgotrajno oskrbo? Kje bodo postavili mejo, kaj je zdravstveno stanje, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja in kaj je del dolgotrajne oskrbe?

Niti avtomatičen prenos sredstev, ki so danes namenjena za dodatek za pomoč in postrežbo, izpod okrilja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot enega od virov za dolgotrajno oskrbo, ni naletel na odobravanje, saj je to za upravičence zavarovalniška pravica, za katero so plačevali. Do tega dodatka so, na primer, upravičeni slepi. Zakaj je nesprejemljivo, da se ta pravica kakorkoli postavlja pod vprašaj, je pred nekaj dnevi v Delu obsežno argumentiral Tomaž Wraber, nekdanji predsednik zveze društev slepih in slabovidnih. Kot problematičnega mnogi izpostavljajo tudi cenzus upravičenosti, ki bo že za dobršen del sedanjih uporabnikov pomoči na domu previsok, da bi jih vključili v sistem dolgotrajne oskrbe. In ti bi po novem plačevali celo bistveno več kot danes, ko dobršen delež storitev financirajo občine. Tisti, ki se ukvarjajo s pomočjo dementnim osebam in njihovim svojcem, pa opozarjajo, da po drugi strani v predlogu ni predvidenih rešitev za te ljudi, ki potrebujejo 24-urno navzočnost.

Ta cenzus tudi pomeni, da obvezno doplačilo za dolgotrajno oskrbo, do 31 evrov na mesec, ki bi ga plačevati vsi odrasli, ne bo nobeno zagotovilo, da bomo od tega kdaj tudi kaj imeli. Če cenzusa ne bomo dosegli, bomo morali zase poskrbeti sami iz lastnega žepa.

Zdravstvenemu ministrstvu odgovori na te številne pomisleke nekako ne gredo najbolje od rok.