»Kot človeku mi je hudo,« je dejal Miro Cerar, ko je po mnenju večine Slovencev z ograjami pogumno stopil njim v bran.
A kaj je pravi pogum? Da si bodeči žici tudi po enem tednu postavljanja ne upaš reči bodeča žica? Da še naprej podpiraš člana vlade, ki je javno mnenje manipuliral s strahovi o prihodu 30.000 beguncev, teh pa v Sloveniji ni nič več, kot jih je bilo v mirnih časih pred žico? Da pred javnostjo še naprej skrivaš, kdaj si bodeče žice naročil, kako dolgo so čakale na postavitev, kdo z Zahoda ti je prišepnil za takšno rešitev? So pogum sobotna navodila zunanjega ministrstva, da ne potujte v Pariz in ostanite za slovenskimi plankami, čeprav bi teoretično lahko počilo tudi v Ljubljani, Gradcu ali Londonu?
Ne, to ni pravi pogum. To so dejanja bodisi kapitalističnih izkoriščevalcev in njihovih ekstremno desnih podpornikov bodisi lutk zahoda brez lastnega jaza bodisi paraliziranih strahopetcev. In ta dodatno zastrupljajo že tako ksenofobično Slovenijo.
Cerar je izbral The American way. Ne skrajnega, kot ga propagira Donald Trump, ki obljublja učinkovite ograje pred Mehičani po vzoru napovedi zabodenih izraelskih vojakov o zadušitvi Palestincev s plinom, a z izborom kljub temu podpira imperialistično logiko delovanja sveta po diktatu centrov moči.
Če bi naši politiki sploh prišli na travnik v Rigonce, bi videli razliko med odzivi beguncev na našo »dobrodošlico«: toplo božanje prostovoljcev v znak zahvale na eni strani in zlovešči pogledi ob zmrzovanju za ograjami na drugi.
Pogum je priznati si, da petkova tragedija v Parizu ni nepričakovana, ni nič novega, da se bo ponovila. Da je po stoletjih cenzurirane globalizacije – od začimb in nafte do cenenih oblačil, sešitih z otroškimi rokami – čez nič več učinkovitih ograj pljusknila le globalizacija v njeni pristnejši, manj prijetni podobi. Pariz je posledica našega načina življenja.
Pogum je zato iskati drugačne rešitve, kot nam jih vsiljujejo svetovni centri moči. Si želite, da se vrnemo pol tisočletja nazaj v vojno krajino, ko so po diktatu Dunaja Germane na Gorjancih branili Srbi? Bi Erjavec, ki na slovenske južne okope vabi Nemce, ki so mu ploskali za bodečo žico, za Bruselj drugorazredni Balkan spet rad naredil bojišče med prvorazrednimi in tretjerazrednimi zemljani? Berlin bi fronto z milijardami raje prestavil v Azijo in Afriko. A kaj če pri tem ne bo uspešen?
Cerarjev pravi pogum bi bilo reči ne bodeči žici, v katero se lovijo živali in le imaginarni begunci. Pogum pravega državnika bi bilo za dolgoročno varnost Slovenije zahtevati pravičnejši svet, saj sedanji razvrat elit tudi v predmestjih zahoda razrašča revščino in ekstremizem, ki je moril v petek. Pravi pogum je takojšnje priznanje Palestine, potem Kurdistana. Pogumno bo izkoriščevalsko politiko zahoda in islamski fanatizem z neizogibnimi lastnimi žrtvami spremeniti v ideale pravičnosti ter socialne države, ki so bili povsod na planetu sistematično zatrti in demonizirani v drugi polovici 20. stoletja.
Svet in Slovenija potrebujeta drugačen pogum. Sočutnega. Če ga Cerar ni sposoben, naj iz spoštovanja do trpljenja malega človeka iz imena SMC umakne vsaj besedici moderno in center. Politika bodeče žice, manipuliranja in skrivanja informacij pred javnostjo namreč ni ne moderna ne zmerna.