Sodniki in stečajniki: nebo se spusti na zemljo

Čudno, da se politika na afero ni že prilepila.

Objavljeno
21. september 2012 14.30
Posodobljeno
22. september 2012 09.00
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Afera sodniki-stečajni upravitelji, ki je v zadnjih dneh po zaslugi nekaterih medijev z vso silovitostjo udarila v javnost, je – vsaj za zdaj – ostala brez oprijemljivega epiloga. Za dogodke, ki segajo v leti 2008 in 2009 in najbolj bremenijo tri sodnike gospodarskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča, je nadzor pokazal, da nihče od pristojnih organov (protikorupcijska komisija, policija, tožilstvo) ni razkril neposrednih koruptivnih ravnanj, zato je bil primer, na katerega je pravosodno ministrstvo opozorilo julija 2009, pred letom dni zaključen. Ali bodo nadaljnja napovedana ukrepanja - tudi zoper stare in nove akterje - prinesla drugačne ugotovitve, ne vemo.

Toda že to, kar vemo do zdaj, sproža številne premisleke. Denimo o zažrtosti različnih lobistično-pridobitniških interesov, ki so »usodno« vplivali na pisanje stečajnih pravil brez zadostnih sistemskih varovalk in na njihovo prirejanje premoženjskim koristim. Zakaj država kot eden izmed najpomembnejših upnikov dovoljuje, da se pravila izigravajo oziroma da se interpretirajo na način, ki nekomu – ali več njim - prinaša izjemne zaslužke. Vprašanja so še toliko bolj legitimna, ker se pristojni na dogodke, ki kažejo na nenavadno in neprimerno prepletenost osebno-poslovnih razmerjih, iz katerih se poraja tudi dvom o zakonitosti ravnanja obeh vpletenih strani, odzivajo zelo medlo, neprepričljivo. Vrh sodstva (spet) deluje neodločno, zbornica upraviteljev se dela, kot da se jih zadeve ne tičejo, češ da je bila ustanovljena šele leta 2010 – čeprav povezave med sodniki in stečajniki segajo globoko v leta pred tem in tudi stečajni upravitelji, ki se jih v spornih primerih omenja, niso od včeraj.

V aferi, ki je bila v preteklih dneh podprta s fotografijami zasebnega druženja med sodniki in upravitelji, gre za domnevo, da so prvi drugim dodeljevali velikodušne nagrade zato, ker so prijateljevali in ker so si tudi drugi, ki so bili vpeti v krog sodniki-upravitelji-kupci premoženja-izvajalci storitev-privilegirani upniki, obetali in dobili nekaj zase. Operacija »pogoltnost in pohlep« morebiti ni bila v celoti izpeljana, saj je višje sodišče pred tremi leti razveljavilo kar nekaj odločitev sodnikov. Ti so namreč povsem brezbrižno tik pred spremembo pravil, ki so nagrade stečajnim upraviteljem omejila, odobrili takšne zneske, ki jih navadni smrtniki ne morejo zaslužiti niti, če delajo več kot 40 let.

Toda ključno vprašanje je, ali je danes sistem naravnan tako, da ne omogoča več finančnih odklonov in povezav, ki so bili možni še pred tremi, štirimi leti. In še toliko bolj pomembno: če je tako naravnan, ali pristojni svojo nadzorno vlogo opravljajo tako, kakor jo morajo.

Skepse je veliko. Problem stečajev namreč sega najmanj deset let nazaj. Spomnimo se zadeve Pompe, primera HKS Sicura in, kot smo že opozorili, izjemno visokih nagrad stečajnim upraviteljem, ki so se gibale v sto tisoč evrih, ne da bi jih kdo (sodnik!) vprašal, kaj so za ta denar naredili. Čeprav stečajni postopki niso preprosti, pa gre po navadni gospodinjski pameti samo za naslednje. Če žena moža pošlje v trgovino po nakupih osnovne hrane in ta prinese domov račun za 800 evrov, ga bo najverjetneje vprašala, kaj za vraga si pa kupil za toliko denarja. In tako je v stečajih. Sodnik, ki mora po zakonu bedeti nad zakonitim delom stečajnega upravitelja, bi ga moral vprašati, kaj za vraga si pa naredil za račun, ki je težak 80.000 evrov.

Zato gre v tej aferi v izhodišču za vprašanje (ne)dopustnih razmerij med sodnikom in stečajnim upraviteljem, ko imajo ta vpliv na profesionalne odločitve. Kdaj je bila meja med zasebnim in poklicnim odnosom prekoračena? Ko je to preraslo v pajdaštvo predvsem na račun delavcev in drugih upnikov, ki v stečajnih postopkih praviloma izgubijo vse? Zna sodstvo to mejo identificirati in se na njeno prekoračitev primerno odzvati? Prvi odzivi niso spodbudni. Vrh sodstva takšnega ravnanja sodnikov ni izrecno obsodil, svet za sodniško etiko sodniškega društva se s popolnim molkom obnaša, kot da se je primer zgodil na drugem planetu. Trem ljubljanskim sodnikom morebiti res grozi odpoved sodniške funkcije. Toda samo zaradi tega ne bo sodništvo v prihodnje nič boljše ali slabše. Še posebej zato, ker je brez prave kritične odzivnosti in ker preveč čaka, da bo kdo drug kaj storil namesto njega. Čudno, da se politika na to afero ni že prilepila.

Eden od kriminalistov, ki se ukvarja z gospodarskim kriminalom, je nedavno dejal, da kamor vtaknejo nos, smrdi do neba. Nebo se je očitno spustilo na zemljo.