Sosed sosedu Nachbar

Celje–Ljubljana–Olimp. Potovalno traso za preboj med nesmrtne so zaznamovali slovenski rokometaši na evropskem prvenstvu leta 2004 in na domačih tleh osvojili drugo mesto, jutri zvečer se bodo po njej podali še košarkarji. V enajstem zaporednem nastopu na EP bodo poskusili osvojiti prvo kolajno ob brezpogojni podpori rojakov, kar pa nikakor ne pomeni, da bo naloga lažja, kot bi bila v tujini.

Lepo je prisluhniti Boštjanu Nachbarju, ko se veseli priložnosti, da bodo Slovenci spet zadihali kot eden. Ali članu zlatega rodu s SP 1970 Aljoši Žorgi, ki meni, da ob vsesplošnem malodušju najbolj potrebujemo vrnitev občutka, da smo lahko uspešni. Toda ali ne bomo košarkarjem oprtali prevelikega bremena, če jim bomo namenili poslanstvo očiščenja naroda?

V normalnih razmerah bi bilo marsikaj lažje, zato se je nemogoče izogniti občutku, da je EP prišlo k nam prepozno. Zamudili smo zlate čase marsikaterega odličnega igralca, štirih mest, ki bodo gostila 24 reprezentanc, in, na žalost, tudi večine navijačev. Ne glede na vse pa mora cilj ohraniti zgodovinsko razsežnost. Prvenstva ne prirejamo zato, da bi poslušali, kako lepa je Slovenija in kako prijazni so njeni ljudje. To smo preveč radi počeli veliko predolgo in zaspali v svetu praznih iluzij.

Za gostitelje bi se celo spodobilo, da bi ostali na parketu ob svojih obiskovalcih do zadnjega igralnega dneva. In ker bosta 22. septembra na sporedu le tekmi za kolajne, se bo treba še bolj potruditi. Za začetek naj namesto soseda iz Borovnice, ki je z nergavimi komentarji popestril sivino EP 2011, prevzame vlogo zvezde njegov »soimenjak« (v nemškem prevodu) Nachbar. Goran & Zoran Dragić pa naj vsaj za 19 dni ukradeta pozornost Gašparju Gašparju Mišiču. Športniki so pač med redkimi pri nas, ki vedo, kako preiti od besed k dejanjem.