Tiskane izdaje
Slovenska politika očitno nima prav veliko idej. Od izbruha krize leta 2008 nobena vlada ni končala rednega mandata, življenjska doba koalicij je za polovico krajša, po dveh predčasnih volitvah se po tiho napovedujejo še tretje. V tem času so različne ekipe neuspešno reševale iste probleme: sanacijo bank, proračunski primanjkljaj in dolgove, upravljanje državnega premoženja, reforme in seveda rastoče socialne napetosti v družbi. A stranke delujejo po vedno enakih vzorcih. Ko so v opoziciji, rušijo vlado. Ko vladajo, se prepirajo v koaliciji. Slovenija je pet let v nenehni politični krizi zaradi nesposobnosti, da bi ključni odločevalci določili najmanjši skupni imenovalec, torej kaj (in predvsem kako) bi vsaka vlada v vsakem primeru morala narediti.
To dejstvo poskušajo stranke prikriti z vedno novimi pobudami o ustanovitvi tehnične vlade. V petih letih je bila ta zamisel, vključno z imeni morebitnih mandatarjev, na mizi že najmanj štirikrat. Nikoli doslej, tudi ko je bila po padcu druge Janševe vlade takratna opozicija nekaj tednov v popolni blokadi, stranke o tem niso dosegle političnega soglasja. Nobenega razloga ni, da bi ga zdaj, ko koalicijska večina (še) deluje in ko razmerje sil v parlamentu potrjuje, da so edina alternativa sedanji vladi predčasne volitve.
Zato ne preseneča, da najnovejšega predloga SLS o tehnični vladi ne politika ne javnost nista vzela čisto zares. Zanimivo pa je, da so ga najbolj na nož pričakali v opozicijski SDS. Na desnici se očitno dogajajo velike spremembe. Janez Janša je po prvostopenjski obsodbi v aferi Patria in po napovedi, da bo »uporabil vsa sredstva«, do skrajnosti radikaliziral svojo politiko. Vse njegove izjave in dejanja so znova v kontekstu boja proti starim sovražnikom iz novejše in polpretekle zgodovine: Udbe, komunistov, socializma. V govorih mobilizira privržence za boj, na dileme spreminjajočega se sveta odgovarja izključno s paralelami iz preteklosti. S svojo retoriko se vrača v devetdeseta leta, ko je SDS res dvignil med najmočnejše stranke, a ni mogel zmagati na volitvah.
Ali Janša s tem vnaprej gradi podobo slovenske različice Julije Timošenko, če bi se postopek v zadevi Patria končal slabo, ali pa gre za kompleksnejše vzroke, ni smiselno ugibati. A prve posledice so že opazne. Krog desnosredinskih privržencev republikanske, »neoliberalne« politike, ki je v SDS našel naravno zaledje, zdaj v zadregi molči. Nanje očitno meri NSi, ki bo verjetno poskušala zavzeti prazni prostor na politični desni sredini. Svoje novo mesto pa išče tudi tradicionalno bolj umirjena SLS – med drugim z neposrečenim predlogom o tehnični vladi.
Slovenski politiki se, v nasprotju s tistimi v tujini, v resnici sovražijo, je ugotovil ameriški veleposlanik Jospeh A. Mussomeli. Če bi bilo drugače, tudi zamisli o tehnični vladi ne bi bile samo nerealne domislice politike brez pravih idej.
