Tiskane izdaje
Ob stopnjevanju košarkarske evforije v Sloveniji ni odveč zgled Špancev, ki imajo bogate izkušnje s športnimi podvigi, razumnim odnosom do svoje kakovosti in obvladovanjem strasti. Po drugem nastopu na EP so povsem mirno razlagali novinarjem, da se doslej še ni zgodilo prav nič usodnega. Vztrajali so, da ob zmagi nad Hrvaško z 28 točkami razlike niso igrali brezhibno, ob porazu s slovensko reprezentanco pa ne obupno.
In res, kdor bo začel prezgodaj tratiti energijo z objokovanjem slabše predstave ali s preuranjenim veseljem, ne bo videl cilja, ki je še presneto daleč. Najboljših osem izbranih vrst bo moralo odigrati še devet tekem, med katerimi se bo marsikaj obrnilo na glavo. Spomnimo se lahko denimo, kako skromno so Španci začeli svoj zlati pohod na EP 2009 – s porazom proti Srbiji, zmago po podaljšku nad Slovenijo in mučenjem do zadnjih sekund z Veliko Britanijo –, in kako veličastno so ga dokončali.
Slovenski košarkarji so bili običajno velemojstri obratnih scenarijev. V uvodnih krogih velikih tekmovanj so že kar redno premagovali ugledne reprezentance, teden ali dva pozneje pa so jih spremljali prek televizijskih zaslonov pri osvajanju kolajn. Zato bi v španskem slogu lahko taktično dejali, da košarkarji Božidarja Maljkovića niso igrali tako povprečno proti Češki, kot so sprva ocenili najbolj zahtevni kritiki. In da se moramo sami pri sebi prepričati, da proti Španiji niso tako blesteli, kot se nam upravičeno zdi.
Utiranje poti od etape do etape s trezno glavo in brez iskanja bližnjic je pač pomembnejše od hipnega uživanja v oblakih. Odličja bodo delili šele 22. septembra in na trdnih stožiških tleh, zato je tudi po prvi zmagi nad Španijo po 14 letih danes pomemben le dvoboj z Gruzijo, jutri bo na vrsti Hrvaška, pojutrišnjem Poljska ...
Seveda pa ni prepovedano uživati v veščinah naših reprezentantov in njihovem ustroju z repom in glavo. Statistično je sicer njihov učinek zelo podoben tistemu izpred dveh let v Litvi – tudi letos so po prvih dveh nastopih na 6. mestu po številu prejetih točk, na 11. po učinkovitosti v napadu in 20. po izkoristku metov za tri točke – toda številke kaže pripisati le psihološki zahtevnosti dvoboja s Češko in kakovosti Španije. Vse drugo je res povsem drugače kot pred dvema letoma.
Slovenska zasedba tokrat ne deluje kot na hitro zbrana združba igralcev z zelo različnimi pogledi na košarko, življenje nasploh in na razdelitev vlog v moštvu, pač pa je podobna uigrani klubski ekipi z jasno hierarhijo in enotnim razmišljanjem vseh, kako si želijo igrati. Zato so lahko prekosili Špance z njihovim orožjem, hitrostjo in izjemno obrambo ter jim dovolili le dve točki iz nasprotnih napadov. Za razliko od branilcev evropskega naslova, ki so morali odmeriti Marcu Gasolu 37 minut igre, ker so brez njega za razred slabši, je lahko Slovenija čakala tri četrtine na Gorana Dragića brez nevarnosti, da bi usodno zaostala. In ko ga je dočakala, je pokončala velikega tekmeca.
