Tiskane izdaje
Novica, da so finančni trgi Slovenijo uvrstili med »problematične« države evrocone, je udarila le dan po prvih velikih soočenjih kandidatov za prihodnjo vladajočo večino. Obenem je danes dokončno propadel še zadnji poskus, da bi parlament pred volitvami podaljšal zamrznitev pokojnin in plač v javnem sektorju.
Vsi trije dogodki skupaj tvorijo mozaik slovenske realnosti. Podoba številka ena so televizijska soočenja, politični spektakli, ki se po gledanosti merijo s finali resničnostnih oddaj in tekmami državne nogometne reprezentance. Zato za nastope politikov veljajo enake zakonitosti televizijske forme. Prednost imajo stari, izkušeni igralci, medtem ko novinca Virant in Janković, ki so ju na začetku na vrhove anket izstrelila pričakovanja razočaranih državljanov, počasi pristajata na trdih tleh politične stvarnosti. Virant je po Delovi anketi res še vedno na vrhu.
A če ne bo nedmudoma preštel vseh okostnjakov v svojih omarah in prepričljivo pojasnil zgodb o nadomestilih in honorarjih, mu grozi usoda predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki ga je pred leti odnesla previsoka plača. Drugi na lestvici, Janša, v nastopih ponavlja formulo iz kampanje leta 2004; torej kompromis, sodelovanje, strpnost. Toda – in to je podoba Slovenije številka dve – le nekaj ur po televizijskem soočenju, v katerem je svaril pred finančnim zlomom države, je prav SDS ustavila intervencijski zakon. Janša seveda ve, da bo plače in pokojnine treba zamrzniti, še več, napoveduje, da bo to storil takoj po volitvah, pred oblikovanjem vlade. A očitno ni pripravljen na nikakršen kompromis, dokler vlado vodi nasprotna politična opcija.
In to je tretji del mozaika v podobi Slovenije. Politika, ki jo vodi le želja po oblasti, in država, ki nepreklicno drsi čez rob. V realnost po koncu predvolilnega spektakla.
