Tiskane izdaje
Kriza nikoli ni predvsem ekonomski pojav, temveč je prvenstveno stanje duha v družbi. Z nekaj heglovskega pridiha bi lahko rekli, da se njegove infekcije v družbeni razsežnosti materializirajo in tako postanejo vidne, realne ter konkretne. Religije, ki ciljajo onkraj le družbenih razmerij, si vzporedno postavljajo še vprašanja (zadnjega) smisla vsega dogajanja, toda v najmanjšem skupnem imenovalcu se vsi srečajo pri zgodbah družbene in osebne morale: Slovenija, če smo konkretni, je postala tak prostor vprašajev in klicajev, ki obrobljajo sistemsko propadanje družbenih (moralnih) vezi, te pa so s svojim kolektivnim jedrom pripete na posameznike, polne eksistenčnih strahov, razsrediščene od ideologij in praks, ki so jih imeli bodisi za svete bodisi za običajne, vsekakor pa za stabilne in trajne. Vtis je, da se s krizo in propadanjem starih praks dogaja nekaj povsem novega in institucije smisla pri tem niso in ne morejo biti ravnodušne.
V tem kontekstu je mogoče razumeti novi pastoralni načrt Pridite in poglejte, ki ga je te dni kot krovni dokument predstavila slovenska Katoliška cerkev.
Razlogi za skepso
Ko sem dokument prebral, se pravzaprav po več poskusih nisem mogel odločiti, kaj naj si o njem mislim. Je kontroverzen. Poln je odkritih in prikritih protislovij. Največje med njimi je to, da v njem Cerkev sebe kar na dva načina postavlja nad družbeni kontekst in izven njega: prvič kot da gre za (odtujeno) slovensko družbo, ki je tako v zgodovini kot v sodobni tranziciji ni soustvarila bistveno (ne le nepomembno), drugič pa, kot da na eni strani med vero in družbo ni prave povezave, toda vernik bi moral prav konkretno slovensko cerkveno organizacijo razumeti kot societas perfecto, kot popolno družbo.
Model slovenske cerkve pa je precej daleč od modela popolne družbe. Duhovni, moralni in materialni razkroj so bile stalnice zadnjih dveh desetletij. Za kolaboracijo s centri moči in oblasti je grdo obračunavala s svojimi ljudmi, inkvizicijske vonjave je bilo vonjati na vsakem koraku. Da bi se finančno lahko dogovarjala s staro partijsko levico, se je vmešavala v konstituiranje invalidne desnice. Ko je spet videla drugačno priložnost, je s finančnimi (proti)uslugami sodelovala v demontaži javnih medijev, pri nastajanju proslulih Janševih brezplačnikov, za oportuni politični servis je dala na razpolago svoje medije. Precej je sokriva za porušitev slovenskega bančnega sistema, za dobičke je brezsramno izsekavala gozdove, da bi na koncu sestavila osrednji steber najbolj usodne finančne krize. V imenu ponižnosti in pokorščine je utiševala svoje duhovnike, ki so se zgražali nad neevangelskostjo njenega družbenega angažmaja; pri tem skušamo pustiti ob strani spolne, pedofilske in »očetovske« škandale, ki so v slovenski cerkvi (to se da dokazati) dobili sistemsko zaščito hierarhije, katere moto ni bila (in kot kaže, še vedno ni) resnica, temveč, kaj slabega - če jo izvejo - si bodo ljudje mislili o »svoji sveti materi«. V to formulo je bila zajeta tudi zatajevana distribucija pornografije na televiziji v cerkveni lasti, nesramno bogatenje nekaterih duhovnikov, ki so prisegli na evangeljsko uboštvo; v posledici pozicije moči velja omeniti še izrazito nedialoškost do drugače mislečih.
Ko je papež Janez Pavel II. leta 1999 ob razglasitvi beatifikacije škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici predlagal in zapovedal nov pastoralni načrt, ni mogel vedeti, da se bo ta čez več kakor desetletje znašel v posebnem družbenem kontekstu in da bo Slomškova Mariborska škofija postala svetovni sinonim za cerkveno moralno dekadenco. Toda, so zapisali v načrtu, »ta pot je bila potrebna, da lahko danes z večjo jasnostjo in odločnostjo razmišljamo o novi evangelizaciji in o prihodnosti cerkve na Slovenskem«.
V drugem branju sem zato najnovejši dokument Pridite in poglejte skušal brati v niansah, po katerih bi bilo mogoče razbrati glas ljudi, ki jim ni vseeno. Iskal sem njihovo dobronamernost in temeljne elemente, po katerih je krščanska vera postala eden pomembnejših soustvarjalcev humanizma in iz njega izpeljane svetovne civilizacije. Ta odprtost se je izplačala, kajti elementov za pozitivno vrednotenje vsebine je v tekstu kar nekaj.
Obetajoči poudarki
Navedek iz Pavlovega pisma Rimljanom (Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti) že v prvem delu je lahko da naključen, je pa poveden. Pavlovo Pismo Rimljanom je v različnih verskih krizah veljalo za temeljno branje tistih, ki so razmišljali o prenovi. Spomnimo: Pavel v očeh tudi filozofskih teoretikov velja za utemeljitelja univerzalizma. Drugače misleči, ljudje različnih nacionalnosti, spolov, barv kože in družbenih stanov, so v njegovi teologiji dobili polno »domovinsko pravico« evangelija, ki je bil pred tem nekako pridržan za Jude. Prav tovrstni elementi razmišljanja se v dokumentu Pridite in poglejte zdijo najbolj dragoceni. Med tri najpomembnejša pastoralna načela so snovalci uvrstili »spremembo v načinu govorice«: »Nova evangelizacija zahteva dialog s človekom in osebno pričevanje. Namesto da vztrajamo na stališču 'jaz vem, kaj ti moraš', zavzamemo držo 'midva skupaj iščeva' Božje sporočilo in Božjo voljo.«
Dokument na primeru Samarijanke (kot predlog nove misijonske metode) govori o srečanjih v vsakdanjem življenju, »v katerem premagamo predsodke drug o drugem«. V zaupanju in simpatiji, piše, se rodi dialog, tako se pride do globljih vsebin. Od zaprtosti k odprtosti vodi pot sprave in na tej točki je zaznati pomemben preobrat od dozdajšnje prevladujoče cerkvene retorike. Sočutje in pravičnost sta temelja odprtosti, ki vodi v odpuščanje in spravo: »Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave.«
Pri vprašanju sprave v družbenih razsežnostih dokument seveda nujno odpre rane druge svetovne vojne in političnega katolicizma, ki se v svojih »alienacijah« vse do sodobne »svete polomije« vleče kot rdeča nit. Misli si sledijo takole: »Slovenska družba je danes še vedno izrazito polarizirana. Ideološka nasprotja krojijo razmerja med cerkvijo in državo (13) ... V slovenski družbi in Cerkvi še vedno čutimo rano razdeljenosti, ki jo je posebej okrepilo dogajanje med in po drugi svetovni vojni. Duh izključevanja dobi moč, kadar smo zapleteni v ideološki spopad z nasprotno stranjo (38) ... Cerkev na Slovenskem se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, k narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja (93).«
Ali to pomeni, da bo Cerkev kritično ovrednotila tudi svoje ideološko početje pred drugo svetovno vojno, ki je bilo podlaga ideološkega dogajanja med njo in po njej?
Brez Hegla ne bo šlo
Če torej obidem kontroverznosti, ki jih ni malo, se kažejo oddaljeni obrisi nečesa novega, nemara pridih vznemirljive brezinteresnosti, ki humanizirane družbe dela humane, posameznike pa vzpostavlja v odnos do presežnih vrednosti življenja, za verne velja, da do svojega Boga. Tak optimizem je – ne brez nevarnosti razočaranja – mogoče tvegati tudi zato, ker dokument vsebuje kar nekaj samoobtoževanja in iskanja krivde pred lastnim pragom. To namreč počnejo zreli ljudje, ki hočejo dobro. K temu nas napeljuje tale misel, ki je v katoliški Sloveniji zadnjih let nismo bili vajeni: »Drugače misleči ne sme biti razumljen kot nasprotnik ali celo kot odpadnik. Brez drugače mislečih kristjan v današnji družbi ne more poglabljati svoje identitete. Spomnimo, da je ravno pluralna družba rimskega imperija ustvarila ugodne pogoje za razvoj krščanstva.« (126)
Tako sem pred sklepno sodbo, ki se ji bom odrekel. Vsako neslabonamerno seme si zasluži možnost, da vzklije in zraste. V tej priložnosti je največ vsebine naslova Pridite in poglejte, kajti štelo bo samo to, kar bo mogoče videti, ko bo zraslo. Tokrat težav zanesljivo ne bo s sekulariziranim, potrošniškim in brezbrižnim svetom, kajti bistvo brezbrižnosti je ravno v tem, da je ne zanima to, za kar se nekdo boji, da mu utegne biti odvzeto. Težave bodo v soli, ki se je spridila in je ni mogoče popraviti. Težave bodo v starih sodovih, v katere ni mogoče natočiti novega vina, pa se bodo sklicevali na tradicijo in zasluge.
Po drugi strani je narava krize slovenske Katoliške cerkve taka, da v temeljnih odločitvah ne dopušča kompromisov. Thomas Merton je v svoji Luči nevidne resnice zapisal tole: »Če torej v življenju skušaš pobegniti pred vročino ognja, katerega namen je, da te zmehča in pripravi, da postaneš svoj resnični jaz (...), ne boš mogel dobiti svojega pravega imena in obraza, in dogodek, ki naj bi bil tvoja izpolnitev, te bo uničil.«
Končno je tudi resnica institucije smisla (slovenske Katoliške cerkve) ta, da brez resnice izgubi svoj smisel. Duha niti v družbi ali njeni ekonomiji niti v religiji ni mogoče zagozditi v skladovnice denarja in v bančnem trezorju čakati, da mine nevarnost povratnih učinkov. Toliko nas je Hegel menda tudi že naučil o Sloveniji ...
