Spet samoupravljanje?

Iz javnega diskurza je malone izginila razprava o tretjem pristaniškem pomolu. O tem, da se promet v Luki Koper z vrtoglavo naglico približuje pretovoru milijona zabojnikov na leto, zaradi česar bi pristojni že danes morali risati projekte in iskati investitorje za tretji pomol.

Iz razprav je povsem izginila debata o tem, kako hitro bomo zgradili drugi železniški tir, ki bi omogočil hitrejši pretovor blaga z našega morja proti bogatemu severu, razvijajočemu se Vzhodu in novi Evropi. Izpuhtela je razprava o novem vhodu in novem kamionskem terminalu v koprsko pristanišče. Nič več ni govora o kakšnih logističnih platformah za srednjo Evropo, o terminalih na kopnem. Ni razprav o temeljiti reorganizaciji pristaniškega podjetja, o podaljšanju prvih dveh pomolov, gradnji sončnih elektrarn... Zadnje večje vsebinske razprave o viziji pristaniškega podjetja smo poslušali ob – k sreči – propadlem Pahorjevem predlogu logističnega holdinga. Nekaj razprav je bilo še ob sprejemanju državnega prostorskega načrta za tovorno pristanišče, ki ga je odhajajoča vlada vendarle sprejela. In s tem smo našo zgodbo o gradnji velikega slovenskega okna v svet končali.

Zadnje leto so pomembnejši sindikati. Februarja so si privoščili belo stavko. Avgusta so prvič v zgodovini zares zaustavili pristanišče in mu povzročili škodo. Največ pozornosti so pri tem namenili podjetjem, ki Luki Koper posredujejo delovno silo (izvajalcem pristaniških storitev – IPS). Ste kdaj slišali, da bi se toliko razpisali o pogodbenih delavcih v Revozu, Cimosu, v turizmu, kmetijstvu in še kje? Po veliki luški stavki javnost ve skorajda vse umazane podrobnosti o stavkajočih. Zadnje dni se kakor gobe po dežju kažejo afere: enkrat član uprave menda potuje v tujino na turizem, drugič baje podpisuje koruptivne in kriminalne pogodbe, tretjič prejema provizije pri zaposlovanju posredniških podjetij, četrtič pomaga pri kraji lesa...

Je ves ta nemir v pristanišču samo preusmerjanje pozornosti, da bi se ukvarjali z drobižem in pozabili na neuresničeno strategijo? Je le delček psihološke vojne, ki jo je podkurila konkurenca? Zgolj odziv človeške vrste, ki se tako bori za prevzem položaja? Ali pa so nemiri pač posledica prevelikega izkoriščanja delavcev? Gre torej za manipulacije sindikatov ali za manipulacije lastnikov kapitala? Ali preprosto samo za še eno spoznanje, da država ne zmore biti resen gospodar?

Ne glede na odgovor: takšno stanje uničuje pristaniški in zaposlitveni potencial. Tako kot so v preteklosti uničili igralništvo, železnice, letalskega prevoznika, banke in še katero pretežno državno podjetje, podobno usodo pišejo tudi pristanišču. Zato bodo novi voditelji države morali imeti odgovor tudi na takšne odklone – kajti usodo ključnih državnih podjetij si želi prevzeti ulica, ki nepredvidljivo spontano išče nova razmerja v družbeni ureditvi. Usodo ključnih državnih podjetij 
bi očitno rada prevzela ulica.