Spet v šolo (po ocene)

Starši osnovnošolcev, ki so želeli čim bolj preprosto informacijo o otrokovih dosežkih, si lahko oddahnejo. Zadovoljni so lahko tudi učitelji, ki se nikakor niso mogli sprijazniti z dodatnim delom pri opisnem ocenjevanju in so množično kopirali vnaprej pripravljene vzorce. Zdaj jim bo laže – opisne ocene se umikajo in ostajajo le še prvošolcem in drugošolcem, pa še to bolj zaradi kompromisa, kot da bi jih res sprejeli. S preimenovanjem nekaterih predmetov se umika tudi delitev na vzgojne in druge predmete, kar zapira vrata vrnitvi besednih ocen (manj uspešno, uspešno in zelo uspešno) pri telovadbi, likovnem pouku, glasbi ..., na katero so nekateri še računali.

Večina staršev se še spominja teh ocen in šele ob vstopu otrok v šolo z začudenjem ugotovi, da jih ni več. Učenci teh predmetov ne jemljejo dovolj resno, so tarnali učitelji v devetletki, ker brez »pravih« ocen niso znali vzdrževati discipline v razredu. S podporo stroke so dosegli vrnitev številčnih ocen, čeprav po mnenju sodobnih pedagogov in psihologov to ni le korak nazaj, ampak je celo škodljivo.

Toda prelepo bi bilo, če bi bila to glavna težava našega izobraževalnega sistema. Ta brez večjih sprememb kljub turbulentnim časom vsebinsko in organizacijsko vztraja na starih tirnicah. Sklicevanju na tako opevani »pedagoški mir« bi lahko celo verjeli, če se za to floskulo ne bi skrivala nedejavnost tistih, ki so odgovorni za razvoj šolstva. Poleg vrste institucij z dobro plačanimi strokovnjaki – mimogrede, zakaj smo pred dvema letoma plačali za pripravo nove bele knjige? – bi morala odločilno vlogo odigrati politika.

Pozivi ravnateljem, naj poiščejo rezerve in čim bolj napolnijo oddelke ter po možnosti ne zaposlujejo novih učiteljev, niso dovolj. Še vedno bomo imeli na eni strani napol prazne in na drugi prenapolnjene šole, s podatki prenatrpano mladino z zatrto ustvarjalnostjo in preobremenjene ali nezainteresirane učitelje. Manjkajo tudi srednjeročni, strateško načrtovani posegi v mrežo šol. Vse to bi terjalo skrbno načrtovanje in strpen dialog. Toda veliko laže se je ukvarjati s populističnimi vprašanji, kot je uvedba šolskih uniform.

In da ne pozabimo tistih, zaradi katerih šola sploh je – šolarjev. Uspešnost napredovanja po izobraževalni vertikali je vse prevečkrat odvisna od takšne in drugačne domače podpore, tudi plačanih inštrukcij in posredovanj z odvetniki. Rezultat je nenavadno velik delež odličnih osnovnošolcev, gimnazijcev in ne nazadnje fakultetnih diplom, za katerimi ni pravega znanja in inovativnosti. Čeprav je vse bolj jasno, da ta vzorec ne vodi do prave selekcije, ga toleriramo in ohranjamo, kar ni pošteno niti do mladih niti do širše družbe.

Kot kaže, se bo problem rešil sam. Vse bolj jasno postaja, da izobrazba ni več tako odločilna, kot je bila nekoč. Dokaz so generacije brezposelnih diplomantov višjih, visokih šol in fakultet ter navsezadnje splošne družbene razmere.