Tiskane izdaje
Potezo, ki si jo je privoščila Hrvaška, ko je oznanila, da je dogovor o 278,7 milijona evrov prenesenih deviznih prihrankov nekdanjih varčevalcev zagrebške podružnice Ljubljanske banke, Hrvaška pa bi taisti banki odpisala 421 milijonov evrov zamudnih obresti, sklenjen, je slovenska stran označila za – spin. Medijsko-politični spin.
Ni bil prvi, ki si ga je privoščila Hrvaška. Že pred slabim mesecem je hrvaški pogajalec Zdravko Rogić v izjavi za hrvaške medije napovedal, da je vse dogovorjeno, spor pa skoraj rešen. Čez dan ali dva je bil na vrsti »popravni izpit«, hrvaški strokovnjak pa se je opravičil slovenskemu kolegu Francetu Arharju za omenjene neresnice in nevšečnosti, ki so se pojavile v hrvaški javnosti po njunem srečanju na Bledu. Bežno se je opravičila tudi hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić.
Zakaj Hrvaška v tem vprašanju prehiteva »po levi«, je najbrž utemeljeno vprašanje. Odgovor je kratek: »Mudi se ji!« Vendar, kot vse kaže, je to le del odgovora. Hrvaška preživlja hude čase. Gospodarstvu ne cvetijo rožice, bonitetna hiša jo je uvrstila v najnižji razred, število brezposelnih je že prešlo mejo 350.000, število državljanov z blokiranimi računi je podobno, podjetja zapirajo vrata ... »Ni še konec,« je črnoglede napovedi še dodatno obarval prvi finančnik Slavko Linić. V tem pa je tudi drugi del kratkega odgovora; Hrvaška nemara želi prav s sporom in prikazovanjem Slovenije kot nekorektne sosede, ki ji želi preprečiti vstop v EU, preusmeriti pozornost svoje javnosti z domačega, recimo mu gospodarskega sovražnika, na zunanjega.
Zdaj so se pojavili še sklepi o širitvi, ki so jih sprejeli ministru EU, pozneje pa »potrdili in pozdravili« tudi voditelji članic EU. V njih so članice na pobudo Slovenije spomnile Hrvaško na pomen dobrih sosedskih odnosov in izvajanja zavezujočih mednarodnih sporazumov ter jo spodbudile, naj še naprej rešuje vsa nerešena dvostranska in regionalna vprašanja, vključno z vprašanji nasledstva, na temelju doslej doseženega napredka. To tudi pomeni, da spornih tožb Hrvaške proti dvema slovenskima bankama (Novo Ljubljansko banko in Ljubljansko banko), preprosto ne sme biti. O deviznih vlogah nekdanje SFRJ pa se je treba pogajati pred banko za poravnave v Baslu, saj bi sicer šlo za kršitev sporazuma o sukcesiji. Določeno živčnost je povzročila tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ko je v nagovoru v nemškem parlamentu o širitvi dejala, da bo Hrvaška v EU »vstopila predvidoma 1. julija«. Na Hrvaškem so bili vse doslej prepričani, da je vstop 1. julija – stoodstoten.
Ob vsem tem pestijo južno sosedo še njene sosede. Nerešene zadeve ima z vsemi; z nekaterimi (Slovenija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora) zaradi ozemlja in meja, z drugimi (Italija, Madžarska) zaradi »nerešenih vprašanj«.
Hrvaška v tem trenutku potrebuje optimizem in slamčice rešitve. Vsak namig, ki napoveduje dobro voljo, je dobrodošel. EU potrebuje Hrvaško v svoji družini, Hrvaška pa vse bolj potrebuje EU.
V EU je beseda kompromis nekaj povsem vsakdanjega, na Hrvaškem je ta beseda še vedno razumljena kot poraz. Ko jo bo razumela bolj po evropsko, ji politično-medijskih spinov preprosto več ne bo treba uporabljati.
