Spirala na kolesih

Nič kaj prijetni časi se ne obetajo tistim, ki se vozijo z avtobusi mestnega prometa v glavnem mestu. Še manj javnemu podjetju Ljubljanski potniški promet. Potnikom namreč grozi občutna podražitev voženj; blagajni mestnega prevoznika pa s tem še manj potnikov.

Ljubljanski mestni potniški promet se že desetletja vrti v začaranem krogu zahtevane posodobitve, višjih stroškov dela in zmanjševanja števila prepeljanih potnikov.

A problem je širši. Najprej zato, ker državna politika ne zagotavlja ustreznih pogojev za razvoj kakovostnega javnega potniškega – tudi mestnega – prometa, mobilnostne navade ljudi, ki so posledica prometne (ne)politike in razvoja prometa v zadnjih desetletjih, pa vlaganja v motoriziran promet in zanemarjanje javnega prometa še spodbujajo. Posledica je svojevrstna spirala, ki pospešuje razvoj motorizacije in zanemarja javni promet. Pot iz te spirale pa je toliko težja, kolikor dlje hodimo po njej. In v prestolnici se iz te spirale rešujejo zgolj – s podražitvami.

Dobra štiri leta se cene voženj z mestnimi zelenci niso spreminjale; vmes so se poslovili žetoni in je bila uvedena kartica urbana. Rezultat: število potnikov se je zmanjšalo, prihodek javnega podjetja LPP je upadel za tri odstotke, zaradi zmanjševanja števila t. i. mesečnih vozovnic in povečevanja števila t. i. vrednostnih je v blagajni podjetja občutno manj denarja. Posledica: podražitev in upravičena bojazen, da bo število potnikov v prihodnje še manjše.

Pred leti, ob uvajanju urbane in superlativih, s katerimi so njeno uvedbo pospremili predstavniki mestne oblasti, so nekateri opozorili na belgijsko mesto Hasselt. Tam se prenove javnega prevoza niso lotili zgolj z uvedbo elektronskih kartic, ampak so ga ponudili – brezplačno. Danes, dobro desetletje po uvedbi, se z avtobusom vozi trinajstkrat več ljudi kot takrat, ko so zastonjski prevoz ponudili prvič.

Seveda belgijski sistem ni povsem primerljiv z našim, a kljub temu: mesto je pred uvedbo brezplačnega avtobusa javni potniški promet posodobilo, kolesarske steze in poti za pešce pa temeljito prenovilo in razširilo. Najprej je imelo mesto le tri avtobusne proge, danes jih je nekajkrat več. V Ljubljani bi to pomenilo, da bi uvedli približno 60 novih prog in jih imeli skupno okoli 90.

Pred nekaj leti so v Hasseltu za javni prevoz namenili 1,9 milijona evrov, kar je en odstotek mestnega proračuna, še približno 5,4 milijona pa je prispevala vlada. Pri nas znaša subvencija, ki jo občina nameni podjetju, pet milijonov evrov, stroški poslovanja pa znašajo 33 milijonov evrov na leto. V teh dneh objavljenem Poročilu o stanju javnega potniškega prometa in ukrepih trajnostne mobilnosti v Sloveniji piše, da se »lahko marsikaj naučimo, če pogledamo, kako so se podobnih težav lotili v bolj uspešnih državah.«

A kot kaže, Ljubljana raje, kot da bi se učila iz dobrih praks, nastale luknje krpa s podražitvami.