Spodjedanje schengna

Švedska vlada razmišlja o občasnem zapiranju znamenitega mosta Øresund med Københavnom in Malmöjem, čez katerega se vsak dan z vlaki in avtomobili pelje več kot 60.000 potnikov. Težko bi si predstavljali bolj drastičen primer neuspeha EU v bitki z begunsko krizo, ki najeda schengensko območje na vseh koncih in krajih.

Uniji sta, bi bila kos krizi, ostali le še dve izbiri, obe pa sta neprijetni: lahko žrtvuje schengen, kakršnega smo poznali do zdaj, ker se učinkovitega nadzora njegove zunanje meje, predvsem v Grčiji, ne da vzpostaviti; druga pot je logika trdnjave Evropa – priprtje vrat beguncem v navezi s Turčijo in evropski prevzem nadzora grške meje. Tega Atene iz nacionalističnih vzgibov do zdaj niso hotele sprejeti.

To ne bi bilo zapiranje meje, marveč upočasnitev in nadzor begunskega toka. Bolj človečne rešitve so propadle v zadnjih mesecih, saj Uniji ni uspelo vzpostaviti učinkovitega sistema sprejema beguncev in njihovega poštenega prerazporejanja po članicah. Še več, Slovaška in Madžarska sta se odločili za tožbi proti že tako nedelujočemu sistemu kvot.

Tako je celotno breme padlo na peščico članic – Nemčijo, Švedsko, Avstrijo. Krize ni v tranzitnih državah, kakršna je Slovenija, kjer so begunci le en dan, kjer bolj polovičarsko spoštujejo pravila EU in kjer lahko neskončno razpravljajo o nekaj kilometrih že tako odvečne ograje na meji. Kriza je v občinah v ciljnih državah, v katerih se po večmesečnem pritisku sploh ne morajo ukvarjati z integracijo beguncev, saj nimajo več prostora niti za njihovo namestitev.

Po terorističnih napadih v Parizu se je pričakovano začelo pritiskati na plin. Četudi niti izločitev Grčije iz schengna ne bi rešila krize, se mora v sistemu brez meja vzpostaviti red. Sicer res ne bo druge poti kot njegov propad ali skrčenje. Tisti, ki še hočejo biti del »največje evropske pridobitve« bodo morali pokazati več resnosti, odgovornosti in solidarnosti.