Spomenka Hribar: Skrbi in boli me, da tujci, predvsem Italijani, 
vse bolj »lastninijo« našo zemljo.

Čeprav seveda brez ljudi, ki govorijo svoj jezik in se čutijo pripadniki enega naroda, tega naroda kot naroda ni, pa je po drugi strani tudi res, da ljudje ostanejo – narodi pa lahko pominejo. In tudi danes izginevajo ne le v narod še ne izoblikovana ljudstva, temveč prav narodi, se pravi neke samosvoje kulture. Narodi so narodi po svoji kulturi, so torej zgodovinski pojavi, obstanejo ali pa ne. Če bi delali genetske raziskave, bi najbrž odkrili potomce Ilirov, Langobardov in drugih ljudstev, ki živijo med nami kot (»čistokrvni«) Slovenci – toda njih kot naroda, kot kulture svojega jezika ni več. Če ali ko neka narodna skupnost izgubi (kakor koli že) svoje ozemlje in ljudje na tej zemlji ne govorijo več izvirnega jezika, ta narod na tem ozemlju pač izgine. Ali izgineva počasi – nekega dne je to povsem drug svet!

Spreminjanje narodnostne sestave na našem ozemlju

Lahko se to zgodi. Še posebej na Primorskem, kjer so si ljudje najbolj prizadevali za ohranitev slovenskosti tega ozemlja. In za ohranitev slovenske »duše« – če se izrazim metaforično. Primorska jo je ohranila – čeprav so ji Italijani dvajset let pred drugo svetovno vojno prepovedovali slovensko govorico, spreminjali in pačili ljudem slovenska imena in na vse načine falsificirali njihovo identiteto. Da so Primorci z vztrajnostjo in upornostjo ohranjali ne le svojo osebno, temveč tudi slovensko identiteto kot tako, je dejstvo, ki ga premalo ceni in spoštuje preostala slovenska javnost – isto pa seveda velja tudi za preostala slovenska obmejna območja: Brkine, Goriška brda, Kras, Goričko, Posočje, Koroško, Prekmurje, Belo krajino. Ljudje na teh območjih so nekako prepuščeni samim sebi, to, da so varuhi slovenskega ozemlja, kakor da je samo njihova stvar.

Še slabše je: Primorska je nekdaj imela svoje relativno dobro razvito gospodarstvo, katerega vplivi so segali tudi onkraj meje. Pa tudi zamejski Slovenci so imeli svojo banko, svoja podjetja. Zdaj pa je Primorska skoraj na tleh: je bilo treba odtujiti Banko Koper, kajpak v roke Italijanov? Večja podjetja pa so cepala eno za drugo – ne da bi se kdo kaj dosti razburjal. Ko pravim »kdo«, imam v mislih predvsem slovensko politiko, ki je z ignoranco ali celo s tihim privoljenjem gledala umiranje primorskega gospodarstva.

Oslabljena Primorska in njeni ljudje pa imajo nekaj dragocenega: zemljo, svoje nepremičnine. In tu smo zdaj. Kadar nevarnost pride glasno, s topovi, kričanjem in kletvicami, zapiranjem in pobijanjem, se odpor ljudi hitro zbudi, kadar prihaja tiho, s polno mošnjo denarja, se začne »umiranje na obroke«. Takšna nevarnost je potuhnjena, iz dneva v dan komaj opazna – in je zato potrebna posebna »čuječnost«, da jo sploh uvidiš.

Za vstop Slovenije v Evropsko unijo smo morali (predvsem na zahtevo Italije) spremeniti 68. člen ustave, s čimer smo omogočili tujcem nakup nepremičnin na našem ozemlju. Takoj po našem vstopu v EU ti res niso planili po njih, toda po sedmih letih je položaj na Krasu in Primorskem drugačen. Zaradi enormno povečanega povpraševanja po nepremičninah se je njihova cena povišala tudi do desetkrat. In kdo jih – ob sesutju ekonomske moči – lahko kupuje? Domačini ne, glede na splošno ekonomsko krizo vedno manj. Očitki ljudem, da prodajajo zemljo tujcem, da so pogoltni, so večinoma neutemeljeni; prodajalci redko prodajajo svoje nepremičnine neposredno kupcu, večinoma gredo transakcije prek nepremičninskih agencij in agentov, ki jim podpišejo pooblastilo za rokovanje z nepremičnino do vpisa v zemljiško knjigo – in tako niti ne vedo, kdo je kupec. Nepremičninarji pa svoje oglaševanje usmerjajo predvsem na tuje in špekulativno dvigujejo cene. Marsikdo od avtohtonih prebivalcev mora svojo nepremičnino prodati in se preseliti v skromnejšo ali se celo izseliti. Mladi se tukaj težko ustalijo, zase ne vidijo perspektive.

Tako je na podeželju vse več italijanskih prebivalcev, ki bivajo tukaj, v Italiji pa delajo in plačujejo davke. Naša dežela jim je všeč, tu je življenje cenejše, pokrajina je lepa, tu se počutijo tako rekoč »doma«. Vendar se v življenje skupnosti ne vključujejo; z vaščani se praviloma ne družijo, večinoma so nekako vzvišeni. Pričakujejo, da se bodo domačini z njimi pogovarjali italijansko – in res se dogaja: naši ljudje so prijazni in se z njimi vse pogosteje pogovarjajo v italijanščini. Slovenska govorica umira premosorazmerno z vse večjo glasnostjo italijanske. Zahteve po pravici priseljencev do občevanja s slovensko oblastjo v italijanščini se že slišijo. Kdor malo pozna zgodovino, si lahko sam nariše scenarij prihodnje usode Primorske. Že zdaj se spreminja narodnostna sestava slovenskega Krasa in Primorske!
Italijansko kupovanje slovenskih nepremičnin ni le spontano, ampak je tudi v kontekstu italijanske uradne politike, ki nikoli ni pozabila rapalske meje. Ta »skrita resnica« včasih pride na dan celo z besedami uradne politike. Tako je na primer italijanski predsednik Napolitano leta 2007 izjavil, da jim je bilo to ozemlje po drugi svetovni vojni vzeto »po krivici«! Torej imajo naše ozemlje za svoje! Če to še ni, naj nekoč bo!? O tem ves čas govori alter ego italijanske politike, predsednik Unije Istranov Massimiliano Lacota, ko imenuje Primorsko za »neodrešeno« zemljo; Italijani naj bi jo »odrešili«! Naš, narodov spomin še ve, kako je to »odreševanje« potekalo … Zdaj nakupovanje nepremičnin s poceni krediti omogočajo ali celo spodbujajo tudi italijanske banke – vse v logiki njihove nacionalne strategije »odreševanja« naše, slovenske »neodrešene zemlje«.

Anekdota stoletja

V isto smer gre tudi italijanska kulturna politika. Italija ni doživela defašizacije, kaj šele katarze! Ob popolnem zanikanju lastne vloge v drugi svetovni vojni – in dvajset let pred njo prav na Primorskem – Italija načrtno goji popačeno in lažno predstavo o polpretekli zgodovini ne le pred svetom, ampak najprej pred samo seboj. Nič o fašizmu in njegovih žrtvah – temveč vse in še mnogo več o žrtvah povojnih likvidacij, o fojbah. Povojne likvidacije obsojam in obžalujem – toda prav Italijani te žrtve onečaščajo z lažmi. Kajti zanikanje lastne krivde so prignali tako daleč, da se jim je zgodila prav anekdotična »napaka«.

Na plakatu, na katerem so ob »dnevu spomina« na »žrtev fojb« vabili ljudi na spominsko prireditev, so razločno vidni vojaki, ki streljajo talce. Plakat sugerira, da naj bi šlo za partizane, ki streljajo italijanske civiliste. Dejansko pa je to italijanska fotografija streljanja slovenskih talcev. Gre za dogodek v vasi Dane v Loški dolini, na Križni gori, 31. julija 1942, žrtve pa so: Franc Žnidaršič, Janez Kranjc, Franc Škerbec, Feliks Žnidaršič in Edvard Škerbec. Streljajo seveda italijanski vojaki. Če ne bi šlo za tako resno stvar, kot je streljanje civilistov, bi se Italijanom lahko smejala vsa Evropa! Manipuliraj tako dolgo in tako daleč, da sam padeš v svojo krivdo! Ta »napaka« je simptom italijanskega zakrivanja lastne krivde, ki nevarno omogoča vznikanje novega fašizma in ekspanzije na naše ozemlje.

Italijani nenehno manipulirajo z zgodovino, ne objavijo pa poročila skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki je z največjim možnim strokovnim soglasjem obeh strani predstavila in ocenila dogajanje v polpreteklosti.

Pa pustimo italijansko kulturo Italiji, mi imamo svojo, lastno državo, ki smo jo pooblastili, da varuje nacionalno integriteto! Slej ko prej pa velja aksiom, ki ga je bil zapisal dr. Dušan Pirjevec: »Ni važno, kaj drugi počno z nami, važno je, kaj mi počnemo sami s seboj!«
In prav tu je kleč.

Pogrešam odziv slovenskih politikov ob lažnih političnih manipulacijah in ozemeljskih aspiracijah naših sosedov! Že res, da se ne moremo vtikati v kulturo sosedov, kakšen »komentar«, da ne rečem tudi protest (kakor je to nedavno storil predsednik Türk!) bi pa lahko večkrat švignil na italijansko stran. Smo res tako klečeplazni? Zakaj nam je to treba? Kdo nas ima pravico poniževati? Naša zunanja politika je po osamosvojitvi zelo majčkena pred »veliko Evropo«, kaj šele pred Ameriko. Občutek naše politike za nacionalno suverenost se je stopil kot lanski sneg.

Država, njena administracija je dolžna ohranjati kulturno identiteto in dostojanstvo nacije. Zato bi morala skrbeti tudi za ohranjanje našega zgodovinskega spomina. V ta kontekst vsekakor gre film Streli v Bazovici – o tigrovcih, prvih upornikih fašizmu in njegovih žrtvah, ustreljenih v Bazovici: Fran Marušič, Alojz Valenčič, Zvonimir Miloš, Ferdo Bidovec. Film je omogočilo, tudi finančno, ministrstvo za kulturo. So pa tudi drugačni pojavi: recimo izbris Notranjskega muzeja iz sodnega registra pooblaščenih institucij za opravljanje muzejske dejavnosti (oziroma pripojitev tega k Zavodu Znanje). Pa prav na tem koncu, kjer bi še posebej morali skrbeti za zgodovinski spomin!? V tem dejanju občinskih oblasti je več kot le neverjetni primitivizem in pragmatična vseenost, gre za politikantstvo trenutne občinske garniture – ki pa krni kulturo celotne regije.

Vse vlade po osamosvojitvi, v zunanji in notranji politiki, so bile slepo pragmatične, s sedanjo vred. Večinoma kratkovidna politika, ki se omejuje le na najnujnejše tekoče zadeve, ne premore, ne zmore predvidevati prihodnosti – niti ne uvideti današnjih nastavkov zanjo. Torej tudi ne problemov, ki nastajajo in so tukaj že danes, da bodo izbruhnili jutri.

Na te in podobne probleme opozarjajo razne civilne iniciative. Za problem italijanskega »lastninjenja« našega ozemlja skrbijo le Primorci in Kraševci in njihove civilne iniciative, ki sestankujejo, pišejo opozorila in protestna pisma – odgovora od oblasti pa nobenega! Oblast ne opazi prostorske in nacionalne erozije Krasa in Primorske!

Tudi za prostorsko erozijo gre, za nerazumno pozidavanje, ne oziraje se na kraški teren. Prostorska politika je v rokah občinskih velmož, ki pogosto lahkomiselno sestavljajo zazidalne načrte – češ da gre za razvoj. Za kakšen razvoj gre, če prodajaš svojo zemljo, svoj habitus? Odgovorni za takšno dogajanje omalovažujejo problem ali celo skrivajo njegova obseg in pomen za narodnostno sestavo na tem obmejnem območju.

Pravico imamo, da zadržimo svoje nacionalno ozemlje

Pravico, da zadržimo svoje ozemlje, nam daje zaščitna klavzula (ki je pravica vsake nove države članice EU), ki izhaja iz 37. člena akta o pristopu in je priloga k pristopni pogodbi, podpisani 16. aprila 2003. Priloga XIII k pristopni pogodbi za Slovenijo posebej določa sedemletno prehodno obdobje, znotraj katerega država Slovenija lahko začne pri evropski komisiji postopek za sprejetje zaščitnih ukrepov v zvezi s prostim pretokom kapitala v Republiki Sloveniji, torej tudi v zvezi s trgom nepremičnim. Do 1. maja 2004 je bila omenjena pristopna izjava z vsemi prilogami ratificirana v parlamentih vseh petindvajsetih držav (petnajst dotedanjih držav, članic EU, in deset pristopnic, med njimi Slovenija). Torej imamo čas do 1. maja letos, da uveljavimo to pravico: zaščitno klavzulo. (Tako kot je to storila Danska – pred pretiranim nakupovanjem nepremičnin nemških državljanov.) Se pravi, da je skrajni čas, da Slovenija začne postopek za sprejetje zaščitnih ukrepov v zvezi s trgom nepremičnin. Če tega še ni storila!?

Menim, da ni – sicer bi se takoj odzvala na peticijo Civilne iniciative Kras in Civilne iniciative za Primorsko, ki zahtevata začetek postopka za uveljavitev zaščitne klavzule.

Nasploh se s tem in podobnimi vprašanji ukvarjajo predvsem civilne iniciative. Toda kaj lahko naredijo razne civilne iniciative – brez oblasti, ki ima moč in sredstva? Protestiraj od jutra do večera, piši peticije, podpisuj jih – če se oblast ne zgane, je vse zaman!

In pri nas se na ta problem doslej oblast ni zganila, pa je že bilo več podobnih pozivov in informacij. Ne obstaja »nacionalni pravilnik«, kako varovati obmejno ozemlje. Pa kaj obmejno ozemlje, ne obstaja niti odgovorna zavest, da je nujno treba obvarovati plodno zemljo pred nekontroliranim pozidavanjem. Ja, seveda obstajajo občinski zazidalni načrti – toda ali obstaja kaka nacionalna politika, kak pregled in nadzor, kaj se dogaja z našo zemljo, z našim habitusom sploh!? Tudi na ravni države ne obstaja evidenca kupcev nepremičnin po narodnostni sestavi. Načrtne, strateške politike na nepremičninskem trgu, se pravi o prihodnosti dežele, ni. Ni tudi strategije nacionalnega razvoja kot takega in ne strategije uravnoteženega razvoja vseh regij (pa saj tudi regij še ni), kar bi dajalo vsem ljudem približno enake možnosti za življenje – da se ne bi praznilo naše podeželje. Ali prekomerno poseljevalo s tujci. In če bo šlo še naprej tako nerazumno, neodgovorno, kratkovidno – kako bo? Primorska, kdo bo tebe ljubil