Spomladanska ofenziva

Napadi v Kabulu so dokaz, kako uspešna je enajstletna tuja vojaška navzočnost
v Afganistanu.

Objavljeno
16. april 2012 20.57
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Talibi so skupaj s svojimi zavezniki v pakistanski varnostno-obveščevalni službi ISI spomladansko bojno sezono pod Hindukušem odprli na spektakularen način. Najprej so na pakistanski strani meje elegantno osvobodili 360 zapornikov; med njimi je bilo veliko njihovih nekdanjih in seveda tudi bodočih soborcev. Le štiriindvajset ur pozneje so v štirih afganistanskih provincah - s poudarkom na prestolnici - izvedli več usklajenih napadov, ki ne bi mogli bolj jasno povedati, kaj se - ne le trenutno - dogaja v Afganistanu in kaj je mogoče pričakovati v bližnji prihodnosti.

Napadi v Kabulu, kjer so talibi udarili po veleposlaništvih, vladnih palačah in vojaških oporiščih, torej najbolj varovanih in najteže dosegljivih tarčah, so dokazali, kako zares uspešnih je bilo skoraj enajst let mednarodne vojaške navzočnosti v Afganistanu, in povedali - vrhunski uporniški communiqué - kdo je dejanski gospodar afganistanskih ruševin.

Če je bilo še pred dvema letoma mogoče reči, da Natova misija ISAF s pomočjo afganistanskih varnostnih sil kolikor toliko obvladuje vsaj vsa večja mesta v uničeni in razkosani državi, to zdaj sodi v domeno črnega humorja. In samo še slabše bo. Podobno kot v zadnjih letih vietnamske vojne so mednarodne enote v Afganistanu večino bojnih operacij prepustile domačim varnostnim silam, v katerih urjenje je bilo od jeseni 2001 vloženih že najmanj štirideset milijard dolarjev. Rezultati so, milo rečeno, porazni. Afganistanski vojaki in, predvsem, policisti so v veliki večini komaj zmožni braniti sami sebe, kaj šele, da bi že čez leto in pol lahko samostojno varovali celotno državo. Še slabše je stanje v varnostno-obveščevalnih službah, ki so prežete s pakistanskimi agenti in navzkrižnimi interesi. Vse bolj negotova je tudi lojalnost domačih sil, kar pa je povsem razumljivo. Popolnoma jasno je, kaj bo po odhodu njihovih »inštruktorjev«.

Afganistan že zdaj, ko je v državi okoli 130.000 tujih vojakov, obvladuje nenačelna koalicija različnih frakcij talibov, plemenskih milic in, predvsem, zasebnih varnostnih podjetij, ki so - »sponzorirana« iz mednarodnega, nemalokrat humanitarnim in razvojnim dejavnostim namenjenega denarja - že davno prerasla sama sebe. Ob tem v ozadju ves čas tli medetnični konflikt: državljanska vojna se v Afganistanu nikoli ni zares končala.

Mednarodne sile se počasi pripravljajo na umik iz Afganistana, kamor so prišle v imenu »demokratizacije in miru«. Iz Afganistana bodo (poražene) Natove vojske - med njimi, če ste morda pozabili, tudi slovenska - odšle po intenzivnih pogajanjih s talibi in lokalnimi gospodarji vojne, saj se ameriški in britanski generali dobro zavedajo, da je kolikor toliko varen umik iz države (tako vojakov kot opreme) mogoč le v dogovoru s - sovražnikom. V sovjetskem slogu.

In - v smislu neizogibnega strateškega poraza - tudi s sovjetsko usodo.