Sporazum za revščino

V Sloveniji se je stopnja tveganja revščine iz leta 2015 v letu 2016 nekoliko znižala. Podatkov za 2017 še ni, a je pričakovati, da bodo še nekoliko boljši in da se bo odhajajoča vlada lahko še malo bolj pohvalila, kako dobro nam gre.

Statistične številke pa nimajo obrazov in ne povedo nič o zgodbah mnogih, ki od gospodarske rasti nimajo nič in ki jih blaginja ni niti oplazila. Naš sogovornik, ki opisuje, kako težko je preživeti z manj kot 500 evri na mesec, je eden tistih, za katere je, kljub skoraj fantastičnim krivuljam gospodarskega napredka države, nakup kilograma sadja le želja.

Njegova pretresljiva izpoved osvetljuje dva vidika. Prvi zadeva zelo veliko skupino upokojencev, ki si po 35 letih trdega dela niso prislužili dovolj visoke pokojnine, ki bi jim zagotavljala dostojno jesen življenja. Drugi pa kaže na problem sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, ki so bile nekoč v SFRJ. Zaradi njih ima več kot 15.000 upokojencev v Sloveniji, ki so bili pred letom 1991 zaposleni v podjetjih s sedeži v kaki drugi republiki, zdaj precej nižjo pokojnino, kot bi jo imeli, če teh sporazumov ne bi bilo. Takrat, ko so delali, si pač niso mogli predstavljati, da bo nekoč štelo, da je šel njihov prispevek v neko drugo pokojninsko blagajno. Za tiste, ki so v podobno težkem položaju, kot je Šime Sučić, pa je še posebno ironično, da zaradi tega ne morejo dobiti niti polnega regresa.

Vprašanje je, ali so se podpisniki zavedali, kakšne bodo posledice. Iz kabineta Boruta Pahorja, ki je kot predsednik vlade sklenil sporazum s Srbijo, so pred časom novinarski kolegici odgovorili, da je to storil »zaradi zaščite slovenskih državljanov, ki so delali v tujini«. Slovenski upokojenci se z njim ne bi mogli strinjati, razen tistih, ki so bili v JLA, diplomati ali funkcionarji ter jih sporazum ni prizadel. Politična kratkovidnost pa za seboj pušča konkretne osebne stiske.