Sporočila Evropi

V nekaj dneh bo referendum o odcepitvi Škotske od Velike Britanije in temperatura se zvišuje veliko bolj, kot si je bilo mogoče misliti. Tudi v Kataloniji, kjer bi bil referendum o odcepitvi od Španije protiustaven, toda če bi uspel na Škotskem, ga najbrž nihče ne bi mogel preprečiti. Sveža je zgodba majskega referenduma o odcepitvi Donecka in Luganska od Ukrajine, še zloglasnejša marčni referendum in priključitev Krima k Rusiji. V manj kot enem letu se je na stari celini zavrtel krog nacionalnih inovacij, kakršnih se še pred kratkim ni bilo mogoče zamisliti. Slovenci tako inovacijo poznamo iz lastnega referenduma decembra 1990.

Spreminjanje družb je pravzaprav vedno spektakularno, vseeno si nismo predstavljali, da se bo Evropa spreminjala tako hitro. Saj smo se nove Evropske zveze komaj dobro navadili in prišli v nov okvir s sedežem parlamenta v belgijskem Bruslju, potem ko je razpadel model Jugoslavije, ki so se je zavezniki po prvi svetovni vojni zamislili kot moderni monarhični model, imenovan slovanska Belgija. Danes si Ukrajina želi tega, kar si je Slovenija želela na začetku devetdesetih let. Ukrajinski predsednik Petro Porošenko je danes povedal, da se bosta v torek sestala ukrajinski in evropski parlament ter ratificirala pridružitveni sporazum Kijeva z EU.

Povzemimo: v EU hočejo čim prej priti tisti, ki so nad njo očarani in iz nje oziroma iz okrilja njenih držav tako ali drugače silijo razočaranci ali narodi, ki hočejo končati svoje zgodovinske namene. Narodi, ujeti v državne okvire drugih narodov imajo svoja upanja, svoje načrte, svoje velike zgodbe. To nas spodbuja k vprašanju, kako veliko zgodbo ima Slovenija, kaj je njena velika ljubezen, kaj jo bo zapisalo med zvezde neba, potem ko se je kot rumena zvezdica pripela na temno modro evropsko zastavo.

Pravega in resničnega odgovora si seveda ne želimo: Slovenija danes namreč nima svoje velike zgodbe, vsaj tako dokazujejo voljeni pooblaščenci ljudi, in s tem je nekaj zelo zelo narobe. Ker se ni mogoče sprijazniti s tem, da bi bila ta ugotovitev pravilna, si prigradimo iluzijo, da je velika ljubezen te države, te dežele in te družbe skrita v duhovih mladih Slovencev, ki še niso prišli do svoje poteze, ki še niso razvili svojega življenja. Če bo nova vlada razprla miselno okolje oziroma sprožila družbeno inovacijo, jo bomo po dolgem času neuspešnih vlad, imeli za uspešno.

Pred dnevi je bila na nacionalnem radiu okrogla miza, v kateri je eden od znanih ekonomistov povedal, da sta v novi vladi pomembni le dve ministrstvi, finančno in gospodarsko, vse drugo je nepomembno. Bolj ne bi mogel imeti narobe. Jugoslavija je bila 1990 prepričana, da bo obvarovala svojo ozemeljsko celovitost prav v imenu prepričanja, da si Slovenci ne bodo upali tvegati, da bi jedli le kislo zelje. Zato so angleški finančniki in politiki naravnost šokirani te dni, ko se ne glede na njihova opozorila o kislem zelju povečuje podpora škotski neodvisnosti. Mogoče je sporočilo Slovenije preobražajoči se EU to, da naj se omeji v ideologiji sterilnega ekonomizma in naj vstopi v izvorni pomen besede oikumene, ki upošteva potrebe živih ljudi. Mogoče bi to morala povedati sama sebi ...