Sporočilo vstaje

So ogenj v središču štajerske prestolnice posebne policijske enote s palicami in solzivcem pogasile ali šele zares prižgale? Sinočnje nadaljevanje v Ljubljani je grozeče opozorilo. Bodimo zelo jasni: odgovori so v rokah vladajočih, na lokalni in državni ravni. Dejstvo je, da ta hip samo ena oseba lahko vsaj začasno razelektri nevarno koncentracijo jeze in nemoči, ki je na proteste, organizirane prek družbenih omrežij po vzoru arabske pomladi, pripeljala skoraj desettisočglavo množico. Tudi družine z otroki in oskrbovance doma za ostarele. To je mariborski župan Franc Kangler, ki očitno še vedno noče razumeti, da je zdaj res zadnji čas za odstop. Da takšne vstaje ne morejo organizirati niti opozicija niti »strici«, ki da želijo škodovati Borutu Pahorju na volitvah. Nihče v slovenski politiki ta hip nima toliko moralnega kapitala, da bi na ulice spravil na tisoče protestnikov. Župan, ki sporočila »gotof je« noče razumeti, zato prevzema odgovornost za vsako novo dogajanje naroda na ulicah Maribora in za vse, kar se tam še lahko zgodi.

Zlovešče znamenje mariborske vstaje je, da se je končala tako, kot se ne bi smela. Z ekscesi izgrednikov in nato z očitno pretirano uporabo sile Gorenakovih okrepljenih policijskih enot. Nasilje je vedno najslabša možnost in vedno rodi samo novo, še hujše nasilje. A večina protestnikov na ulicah Maribora ni vihtela bakel in metala granitnih kock, ampak je zahtevala pravno državo. Vzklikala je gesla proti samovolji in korupciji oblasti. To so sporočila, ki očitno še lahko prebijejo zidove apatije državljanov. Če politika, vladna in opozicijska, tega ne bi hotela razumeti in če se ne bi znala odzivati drugače kot z gumijevko in solzivcem, potem bi bilo z nami res konec. V mariborskem, ljubljanskem in vseh drugih dialektih.