Sprava in njen simbol

Država ima pomanjkljiv čut za javne spomenike.

Objavljeno
17. september 2013 23.18
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Lepi spomeniki so poleg lepih hiš nekaj najlepšega v mestih. Poleg umetniške vrednosti imajo ponavadi tudi simbolni pomen in po moči simbola jih uvrščamo med bolj in manj pomembne. Spomenik žrtvam vseh vojn na Slovenskem naj bi bil pomemben, ne le zaradi sporočila, ampak tudi zato, ker ga je naročila država. Simbolno bo to spravni spomenik, njegova likovna estetika še ni znana.

Vendar spomenik kljub spravni sporočilnosti vzbuja pomisleke, še preden je postavljen. Najprej zato, ker slovenska država za spomenike, od katerih so nekateri tudi protokolarna prizorišča, doslej ni pokazala posebnega čuta. Da bi v tem pogledu dosegla Ljubljano, ji še veliko manjka. In s pomanjkljivim čutom se je lotila tudi spomenika, ki naj bi prispeval k spravi.

Natečajniki so morali pri iskanju idejnih rešitev tavati po neznanem teritoriju, po neobstoječem Južnem trgu, ki si ga je zamislil že Plečnik in najbrž še neskončno dolgo ne bo realiziran. Tudi ko bo, je vprašanje, kakšna bo njegova podoba. Kako torej narediti kakovosten spomenik, ne da bi avtor vedel, kakšno bo življenje tega prostora in s tem tudi spomenika? Naj ga prilagodi obstoječemu stanju, zanemarjenim stavbam, prizidkom, neurejenim vrtovom? Ali bodoči ureditvi? Kakšni?

Prostor med Kongresnim trgom, Čopovo, Slovensko in Wolfovo, kjer naj bi nekoč nastal prehodni Južni trg, ima izjemen potencial, ki ga bomo zapravili, če se mesto ne bo odločilo za celovit koncept prenove. Zdaj zanjo ni denarja, vendar to ne opravičuje parcialnih posegov. Spomenik je parcialni poseg, na srečo takšen, da ni moteč, in upati je, da drugih izjem ne bo. Kot je tudi upati, da spomenik ne bo namenjen zgolj polaganju vencev, kar se v tistem slepem črevesu utegne zgoditi, pa če bo še tako lepo tlakovano.