Sprej proti mrčesu

Težko trdimo, da nas je presenetilo, da je nekdo pet minut pred dvanajsto v državnozborsko proceduro vložil dopolnilo k predlogu novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki bi vsaj nevladnim organizacijam in novinarjem de facto preprečilo dostop do javnih informacij. Presenetljivo pa je, da so to storile stranke pregovorno levosredinske koalicije. Dopolnilo, s katerim so povozile prej dogovorjeno rešitev, po kateri bi se smelo v prihodnje še naprej zaračunavati le materialne stroške dostopa do javnih informacij, je namreč v nasprotju z ustavo, načeli prostega dostopa do javnih informacij in odprte družbe ter s slovenskim izjavljanjem na mednarodni ravni.

Včeraj se je zato po njih z vseh strani zelo usulo in poslanci so očitno sporno dopolnilo zelo pozno popoldne tudi umaknili. Uzakonitev plačevanja stroškov dela javnih uslužbencev bi namreč pomenila kršitev konvencije Sveta Evrope, ki jo je Slovenija podpisala leta 2009 in po kateri je dopustno zaračunavati le materialne in poštne stroške dostopa do informacij javnega značaja.

Poleg tega že sedanji zakon ureja plačevanje dostopa do javnih informacij, a se omejuje le na materialne stroške. Res pa je, da bi morala vlada do oktobra 2014 sprejeti enotni stroškovnik za posredovanje informacij javnega značaja, pa ga do danes ni. Namesto tega je koalicija prek svojih poslanskih skupin poskušala izsiliti rešitev, ki bi koristila izključno le zavezancem za dostop do informacij javnega značaja, to je državnim ustanovam in gospodarskim družbam pod prevladujočim vplivom države.

Menda so to počeli v imenu boja proti (fantomskim) zlorabam pravice do dostopa do javnih informacij, kar je poniglavo. Po uradnih podatkih informacijskega pooblaščenca so bile od vključno leta 2009 do danes zabeležene zgolj tri zlorabe postopka. Poleg tega sedanji zakon že vsebuje varovalko pred zlorabami, saj je v primeru teh mogoče zahtevo za dostop do informacij zavrniti.

Toda ključno je, da bi novi stroški prosilcem, predvsem državljanom, novinarjem, nevladnim organizacijam in akademskim institucijam, predstavljali hudo finančno breme, ki ga večina navedenih ne bi zmogla poplačati. Tudi zato bi bila uzakonitev plačevanja dela javnih uslužbencev v postopkih po ZDIJZ – če odmislimo očitne razloge, kot je dvojno plačilo za isto delo –, ustavno sporna, saj bi povzročila ločevanje prosilcev za dostop do informacij glede na finančne sposobnosti. Posegla bi tudi v svobodo medijev, ki je ustavna pravica, kot je prav tako pravica dostopa do informacij javnega značaja.

Predlagana rešitev je bila torej pisana na kožo državnih in paradržavnih ustanov, ki dolžnost posredovanja informacij javnega značaja že vrsto let razumejo kot nujno zlo, zato je seveda normalno, da za svoje »dodatno« delo terjajo dodatno plačilo. Vendar pa sploh ni šlo za dodatno delo, saj je izvajanje postopkov za dostop do informacij del njihovih javnih nalog. Šlo pa je za obremenitev prosilcev z dodatnimi stroški, ki bi delovali kot sprej proti mrčesu – državljanom, družbi in demokraciji.

Tokrat je mrčes zmagal. Upamo, da se mu za temeljne pravice ne bo več treba boriti.