Sprenevedanje

Tekma na trgu postaja tudi pri živilih vse bolj tekma številk, v katerih, kot kaže, ni prav veliko prostora za poudarjeno drugačnost, kakovost ali kakšno drugo dodano vrednost. Tudi tisto ne, ki pomeni ohranjanje ali celo povečevanje delovnih mest v domačem okolju, večji prispevek davkov v lokalno in državno blagajno. V igri številk, ko postaja vse tanjša ločnica med rdečimi in črno izpisanimi pod črto, je zato zmaga zdaj lahko že čez noč poraz. Enega takšnih bolečih porazov so v teh dneh doživeli v drugi največji mlekarni pri nas z odpovedjo pogodbe za dobave dobršnega dela njihovih zelo dobrih mlečnih izdelkov, »skritih« v blagovno znamko nekoč našega največjega trgovca.

Uradna pojasnila povprašanih v trgovskem sistemu, zakaj odpoved in kdo bo zdaj novi dobavitelj izdelkov, so skopa in poudarjajo način poslovanja sistema z iskanjem ponudnika na mednarodnem razpisu in s poudarkom na cenovno konkurenčni ponudbi. V omenjenem razpisu pa da je bila »ena slovenska mlekarna nadomeščena z drugo slovensko mlekarno«. Če zanemarimo skrivalnice v zvezi z izpadlo in nadomeščeno mlekarno pri tem, da je bilo jasno, za kateri družbi gre, pa je težko razumeti, da so povprašani za odgovor na to in še na dodatno vprašanje o tem, za koliko je trgovec zdaj v hrvaški lasti v zadnjem letu zmanjšal preskrbo pri slovenskih proizvajalcih, potrebovali skoraj deset ur. Da so preverili svoje bilance in iz njih potegnili ustrezne številke, s katerimi nam poskušajo dokazati nekaj drugega, kot opažamo v njihovih trgovinah? Ali pa so morali čakati na še kakšno soglasje iz Zagreba, kjer na sedežu Agrokorja krojijo tudi usodo trgovskih blagovnih znamk in izbiro njihovih dobaviteljev?

Lahko nas prepričujejo, da se delež »slovenskega v Mercatorju« v prvih šestih mesecih tega leta ni zmanjšal in da še vedno pomeni 55 odstotkov (skupaj živila in neživila), da slovenski dobavitelji še vedno prevladujejo pri preskrbi v »svežih kategorijah«, a dejstvo je, da nas že obisk njihovih trgovin prepriča o precej večji ponudbi hrvaških proizvajalcev in zmanjšanem številu polic za slovenske izdelke. Razumljivo je, če v novih pogojih delovanja skrbijo za pestrejši nabor ponujenega in s tem strežejo atributom konkurenčnosti. Prav je, če to poudarjajo tudi v dogovarjanju z dobavitelji, a brez fige v žepu in po možnosti v ozadju z že dogovorjenimi »tekmeci« za posel.

Ob očitno vse hujših pritiskih na cene so tako v prednosti tisti, ki zmorejo dobavljati po najnižji ceni. Kakovost je manj pomembna, če sploh. To še posebno velja za izdelke, skrite v trgovske blagovne znamke. Vse večja konkurenca za pridobivanje tega dela posla še dodatno znižuje kakovostne standarde, na kakršne pa številni, tudi med slovenskimi proizvajalci hrane, ne privolijo. Še dobro, pravijo, da se jim v premešanih kartah na trgu povečuje prodaja pri drugih trgovcih in v diskontnih trgovinah, kamor zahaja vse več kupcev (kar zelo občutijo tudi v Mercatorju). Piko na i pa tako ali tako postavljamo potrošniki, ki tudi z branjem deklaracij izberemo izdelek tistega, ki mu zaupamo ali ga preprosto bolj cenimo.