Tiskane izdaje
Pot do prve skupne seje slovenske in srbske vlade, ki želita poglobiti dvostransko sodelovanje med državama, sta zakoličila že nekdanja premiera Borut Pahor in Janez Janša: dialog na visoki politični ravni je kljub temu prinesel oprejemljiv rezultat šele na prvem uradnem obisku predsednice vlade Alenke Bratušek v srbski prestolnici.
Po oceni slovenske strani sta Srbija in Slovenija v zadnjem desetletju povprečno uresničili dobro polovico dunajskega sporazuma o nasledstvu iz leta 2001. Če bodo pogajanja potekala v takšnem tempu, bodo potrebna še tri ali štiri desetletja, da bo sporazum zaživel v celoti.
Prvi korak k hitrejšemu reševanju nasledstvenih vprašanj, za kar se formalno zavzema tudi srbska stran, je poudarila Bratuškova, je podpis pisma o nameri za primopredajo rezidence nekdanje SFRJ v Rimu Sloveniji. Ko je premierka napovedala, da se rok za izmenjavo ključa izteče sredi meseca, je njen srbski kolega Ivica Dačić modro molčal. Ker se je za rimsko rezidenco »izboril« že Pahor, ni nobenega jamstva, da srbska stran tudi pisma o nameri ni podpisala s figo v žepu.
Če je Slovenija, ki jo je Srbija že večkrat prepeljala žejno prek vode, res bliže rimski rezidenci, lahko uresničitev dogovora pozitivno vpliva tudi na reševanje drugih vprašanj. Srbija si jemlje pravico, ko gre za dostopnost arhivov nekdanje jugoslovanske komunistične tajne službe, da določa stopnjo tajnosti za Slovenijo. Čeprav je Beograd pripravljen začeti razpravo o bilanci Narodne banke Jugoslavije, ki je nujna za končno rešitev vprašanja finančnega premoženja, ni prešel od besed k dejanjem.
V Srbiji pogosto ravnajo tako, da delajo Sloveniji uslugo, vendar niso edini krivci za počasnost dogovarjanja po posameznih prilogah. Srbija je, na primer, pripravljena izročiti osimske sporazume, vendar se Sloveniji in Hrvaški še ni uspelo dogovoriti, kdo bo dobil izvirnike in kdo kopije.
Dialog na visoki politični ravni med Srbijo in Slovenijo, ki spada med prvih deset držav po skupni blagovni menjavi s Srbijo, gotovo ustvarja pozitivno razpoloženje za krepitev gospodarskega sodelovanja. Da politika kljub krizi odpira vrata gospodarstvu, dokazuje nemško-francoski vlak, ki ga dežela na sončni strani Alp neuspešno lovi za rep.
Če se je slovenski politični vrh po osamosvojitvi izogibal Balkana kot hudič križa, je bilo večini gospodarstvenikov jasno, da primerjalne prednosti lahko uveljavi predvsem na nekdanjem skupnem jugoslovanskem trgu. Po njihovi zaslugi tkanje globljih gospodarskih vezi ni več le glas vpijočega v puščavi.
Ko je v igri povezovanje celotne regije, politika v nekdanjih bratskih republikah prepogosto vpije, komentira in se vede, kot da je Balkan puščava brez konca in kraja, kjer življenje nima prihodnosti. Ker ne zmore preseči preteklih zamer ali se znebiti sebičnosti, ustvarja kaos, zato ni jasno, kaj je resničnost in kaj puščavska fatamorgana.
