Tiskane izdaje
Ko je leta 1905 odvetnik dr. Karol Grossmann svojo kamero postavil pred ljutomersko cerkev ter na tamkajšnji sejem, leto pozneje pa še na domači vrt, se ni zavedal svojega prvenstva. Še manj, da bodo ti amaterski fragmenti pomenili rojstvo slovenskega filma. O tem, da bo te naše prve filmske metre pred neizogibnim staranjem stoletje pozneje lahko rešila digitalizacija, ta pa bo omogočila tudi restavracijo poškodovanega filmskega traku, pa se mu seveda ni moglo niti sanjati. Grosmannovi filmi so danes najstarejši ohranjeni filmi v evidenci Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS. Digitalizirani in restavrirani so bili ob stoletnici nastanka.
Deset let pozneje je področje digitalizacije in restavracije filmskega gradiva pri nas še vedno bolj ali manj prepuščeno različnim institucijam in občutno premajhnim sredstvom. Nimamo ne nacionalne strategije, ne konsenzualno sprejete prednostne liste, ne vrhunsko opremljenega centra za digitalizacijo in restavracijo filmske dediščine, ne načrtno šolanega kadra. Zato ni nujno, da je vsak, ki se razglasi za restavratorsko filmsko stroko, že tudi v resnici strokovnjak. Še zlasti ker gre za tehnologijo, ki se hitro razvija, z razvojem pa se spreminjajo tudi priporočila o najboljših praksah.
S tem področjem se pri nas bolj ali manj en mimo drugega ukvarjajo Slovenski filmski arhiv, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka pa seveda tudi RTV Slovenija. Vse te institucije imajo različne naloge in pristojnosti ter pri digitalizaciji filmov tudi različne interese – od ohranjanja filmskega gradiva (arhiv) do promocije in trženja (filmski center). Najbolj poklicana med njimi pa je gotovo filmski arhiv.
Spor med filmskimi združenji, še zlasti filmskih snemalcev, in filmskim arhivom v primeru digitalizacije in restavracije vseh treh filmov o Kekcu, ki je izbruhnil po septembrskem ogledu v Beogradu restavriranih kopij, je zato predvsem nepotrebno javno merjenje moči. Dejstvo je, da arhivu, če je želel priti do izvirnega filmskega materiala, ki ga pač je našel v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu – tam pa je zato, ker državi še nista uredili razmejitve premoženja na tem področju –, ni preostalo drugega, kot da digitalizacijo in restavriranje filmov zaupa tamkajšnjemu centru. Pri tem je arhiv za vse tri filme razpolagal s sredstvi, kolikor v tujini znašata digitalizacija in restavriranje enega samega filma.
Direktor fotografije Radovan Čok, ki je v imenu arhiva strokovno bedel nad restavracijo, priznava, da ta resnično ni bila opravljena optimalno, saj se je pokazalo, da v Beogradu za to niso povsem ustrezno opremljeni. Prepričan pa je, da še zdaleč ni tako slaba, kot zdaj trdi del stroke, ki arhiv obtožuje kar »neprofesionalnosti in nepoznavanja standardov pri ravnanju s slovensko filmsko dediščino«. Ogorčeni glas dela stroke, ki ima pri tem lahko tudi svoj interes, pa podpira tudi filmski center, ki je že odpovedal načrtovano predvajanje restavriranih Kekcev.
Precej tipično slovenska zgodba, kjer eni interesi nasprotujejo drugim, že tako podhranjene dejavnosti pa se drobijo, namesto da bi združile moči. Od tega ima lahko korist marsikdo, a slovenske filmske dediščine ni med njimi.
Srečno, stroka!
Spor med filmskimi združenji in filmskim arhivom v primeru digitalizacije in restavracije vseh treh Kekcev, je predvsem nepotrebno merjenje moči.
Objavljeno
05. november 2016 15.46
