Sredstva, ki uničujejo cilj

Gotovo bi bilo bolje, da referenduma o SDH ne bi bilo. Da se sploh ne bi pojavile zahteve, naj se o tem razpiše referendum. Grožnja s poslabšanjem bonitetnih ocen države in njenim finančnim sesutjem bi bila vsaj nekoliko manjša.

Ampak dobro bi bilo tudi, da lani ne bi bilo referendumov. V tem primeru bi, denimo, pokojninski zakon veljal že skoraj dve leti. Do danes bi ga lahko že tudi popravili v tistih nekaj členih, ki so bili takrat sporni, državi pa bonitetna ocena ne bi padla. Vsaj zaradi njene nepripravljenosti na reforme ne.

A vendar je zahteva za razpis referenduma znova tu. In vrača se še druga, za referendum o slabi banki. Bolj ko si oblast prizadeva onemogočiti zahtevane referendume, bolj raste verjetnost, da bodo ti res razpisani. Oba, ki sta zdaj v igri, so poskušali onemogočiti z dokazovanjem formalnih nepravilnosti. In pri tem zašli v prav neverjetne podrobnosti. Nenadoma se ljudje ne znajo več prav podpisati, še poslanci ne. A po pritožbi sindikata KNG, ko se je ugotovilo, da se je nekaj vloženih podpisov na notranjem ministrstvu kar izgubilo, se je odnos javnosti hitro spremenil. Nenadoma je sumljivo postalo ministrstvo. Zadišalo je po škandalu, odrejene so bile notranje preiskave.

Referendumi so morda v Sloveniji res široko zlorabljena oblika demokratičnega odločanja, nikakor pa niso nezakoniti. Nasprotno, predvideni in zaščiteni so z ustavo, natančno opredeljeni v zakonu. Ko začne vlada pobude za razpis referenduma obravnavati, kakor da bi bile kaznivo dejanje, se nujno pojavi dvom o njeni demokratični naravnanosti. In o usodi vseh nas pod takšno vlado. V tej luči tudi grozeči padec bonitetnih ocen ni več videti tako usoden.

Cilj ne upravičuje sredstev. Nikoli.