Stanje otopelosti

Gospodarska in dolžniška kriza je res zaznamovala podobo Evropske unije. Predsednik evropske komisije Barroso je v evropskem parlamentu ugotavljal, da so med krizo nastale skupne strukture, kakršne so bile pred nekaj leti še povsem nepredstavljive. Evropa se na gospodarskem področju čedalje bolj integrira. Po drugi strani je moral iz levičarskih klopi v Strasbourgu slišati očitek, da je zaupanje Evropejcev v institucije Unije povsem na dnu.

Več samozavesti so vodilni predstavniki Bruslja dobili, ko so začeli poleti prihajati statistični podatki o boljših gospodarskih gibanjih. Ponavljajo frazo o luči na koncu predora, zagovorniki politike zategovanja pasu so dobili nekaj vetra v jadra. Za milijone brezposelnih, še zlasti mladih, ki so v svojih domovinah ostali brez vsakršne perspektive, so pozitivni premiki povsem neoprijemljivi. Tudi Unija se pri zavzemanju za pomoč mladim in brezposelnim bolj kot na konkretno pomoč opira na retoriko in varčevalno mantro.

V takšnih okoliščinah je povsem je razumljivo, da poslanci v Bruslju in Strasbourgu bijejo plat zvona, saj se prihodnje leto utegne zgoditi šok. Evropski parlament je z lizbonsko pogodbo dobil nove pristojnosti in tudi od razmerij političnih sil v njem bo odvisna prihodnja zasedba komisije. Blamaža ne samo za parlament, temveč za celoten evropski projekt bi bila, če bo na majskih evropskih volitvah kljub obilni propagandi udeležba izredno nizka in če bodo uspeli predvsem populisti vseh barv.

Barroso je ocenil, da ločnica na prihodnjih volitvah ne bo levo-desno. Volivci da bodo izbirali med evroskeptiki in zagovorniki EU. Ker je bila podoba proevropskih sil v zadnjih letih zaznamovana s kakofonijo, ni jamstev za njihovo priljubljenost v volilnem telesu. V kriznih državah je hladni in tehnokratski Bruselj postal simbol brezsrčnega zategovanja pasu in krčenja socialne države, čeprav so pravi vzroki hudih težav drugje. Tisti, ki bodo v prihodnosti vodili, si bodo legitimnost morali izbojevati na novo.