Tiskane izdaje
Grški premier Aleksis Cipras je z odstopom kmalu po soglasju nemškega bundestaga s 86-milijardnim reševalnim paketom spet pospešil odločno uresničevanje reform, ki jih zahtevajo upniki njegove zadolžene države. Ni še mogoče napovedovati, ali bo egejska država zaradi tega vendarle dobila vlado, ki bo od besed prešla k dejanjem, ali pa gre za še eno potezo razvoju z državnimi intervencijami in izposojenim denarjem naklonjenega politika. Čeprav je bila do zdaj še tako prelomna, grška dolžniška kriza nikakor ni več edini izziv svetovni finančni in gospodarski stabilnosti ter celo še zdaleč ne več največji. Težave evrskega gospodarskega palčka niso primerljive s tistimi, s katerimi se spopada kitajski gigant, ki je v preteklih letih skrbel za polovico vse svetovne rasti.
Številni analitiki še vedno verjamejo, da se v azijski velikanki dogajajo le nujne korekcije finančnih trgov, razvoj pa se iz izvoza tako in tako vse bolj seli v domačo potrošnjo. Drugi se bojijo, da gre za znamenja implozije večinoma še vedno politično nadzorovanega gospodarstva z resnimi posledicami za vse, saj so medtem tudi druge svetovne centralne banke z nizkimi obrestnimi merami in kvantitativnimi sproščanji izigrale številne protikrizne vzvode. Vse glasnejši kritiki ameriško centralno banko (Fed) celo obtožujejo, da je z zgodovinsko prelomno ekspanzivno denarno politiko dosegla le malo, očitke, da so zameglili nujno ločevanje gospodarskega zrnja od plevela, pa bodo najbrž spet poslušali tudi v Evropski centralni banki.
Tako preveč nadzorovana gospodarska politika kot preveč aktivna denarna se spotikata na tistem, kar ekonomisti imenujejo »paradoks produktivnosti«. Politiki in centralni bankirji so oboroženi z neštetimi statistikami in raziskavami, a kaj, ko ekonomisti še ne znajo prav pojasniti nenavadnega zmanjševanja produktivnosti v zadnjih letih. Izračuni princetonskega profesorja in nekdanjega podpredsednika ameriške Fed Alana Blinderja kažejo, da je med letoma 1995 in 2010 ta v ZDA povprečno rasla z 2,6 odstotka na leto, potem pa le še z 0,65 odstotka in se še znižuje, drugje zaznavajo podobne procese. Hkrati pa se dogaja neverjetna tehnološka revolucija, zaradi katere nekateri ameriški ekonomisti v prihodnjih desetletjih napovedujejo zamenjavo polovice ameriške delovne sile z roboti.
Ekonomisti se spet praskajo po glavah, države pa nadaljujejo gospodarsko politiko po starih vzorcih in ekonomskih receptih. Napake v razvoju pa se danes maščujejo precej hitreje kot v preteklosti: dosedanje hitro razvijajoče države je spomladi 2013 iz tira vrgel že tako imenovani »taper tantrum«, pretresi po samo omembi morebitnega zvišanja ameriških obrestnih mer, a so Brazilija, Rusija in druge večinoma ostale odvisne od izvoza surovin. Ceno teh znižujeta tudi zmanjševanje gospodarske rasti po svetu in ameriško nekonvencionalno črpanje nafte. In kaj bo, če bodo v Fed kljub kitajskim pretresom vendarle začeli zviševati obresti? Naj jim je še tako malo do tega, dobro se spomnijo, da so zadnjo krizo podžigale tudi velike količine poceni denarja. »Nepredstavljivo je postalo rutina in se kaže kot novo normalno,« se bojijo tudi v Banki za mednarodne poravnave. »Cilj je nadomestiti z dolgovi spodbujen model rasti, ki je deloval kot politični in socialni nadomestek za reforme za spodbujanje produktivnosti.«
