Stare kosti in nova zavest

Začetek izkopavanja kosti, ki so jih pred šestimi desetletji in pol zakopali pod takratno zdravstveno šolo v Tokiu, bi bil lahko še precej več kot začetek razkrivanja skrivnosti Enote 731 in zločinov, ki so jih v imenu »nebeškega cesarja« zagrešili nad živimi ljudmi.

To dejanje bi bilo lahko znamenje dozorevanja japonske zavesti. In kesanja, ki bi ublažilo azijski nacionalizem, utemeljen na žrtvi. S tem pa bi se ves Daljni vzhod lahko rešil bremena zgodovine in se obrnil k prav tisti prihodnosti, kakršna se boleče, a pogumno prebuja v azijskem svetu.

V Aziji že dolga leta odkopavajo grobnice iz vojnih let, preštevajo počene lobanje in gojijo občutek žrtve, ki ga je mogoče potešiti edinole z nacionalistično mešanico sovraštva do krvnikov in ljubezni do domovine. Kitajci to počno v Nanjingu, kjer je japonska vojska leta 1937 pobila več kot tristo tisoč ljudi. Japonci še vedno kopljejo po ranah Hirošime in Nagasakija, kjer sta ameriški jedrski bombi scvrli več kot 250.000 civilistov. Indijski hinduisti ne morejo pozabiti, koliko templjev so jim uničili muslimanski okupatorji. Azijski muslimani pa se še vedno spominjajo vsakega ponižanja, ki so jim ga prizadejali evropski kolonialisti.

Ni ljudstva na azijski celini, ki ne bi bilo žrtev nekoga drugega, ne glede na njegovo velikost ali majhnost. Vsi so v 21. stoletje vstopili z nekrofilskim ponosom na pripadnost mučeniškemu trpljenju, s katerim so predniki odredili identiteto svojim potomcem. Krvava zgodovina je tako obarvala prihodnost, ki se opira na privzgojeno zavest o nekdanjem trpljenju. Danes nam niti ne more biti bolje, sporočajo nacionalisti z žrtvenega oltarja, zato ker so nas »ONI« – Japonci, muslimani, Evropejci ali Američani – pohabili včeraj.

Poveličevanje žrtev hkrati krepi lastni nacionalizem in občutek ogroženosti pri tisti etnični ali družbeni skupini, ki je kriva zatiranja ali celo genocida. In tako se vse vrti v krogu, znotraj katerega se narod počuti bolj varnega, kadar so na oblasti vsaj diskretno militantni voditelji, ki bi utegnili – ali vsaj trdijo, da bi utegnili – poseči po orožju, če bi se časovni stroj vrnil v točko, iz katere izvirajo tako čaščene žrtve.

Edina pot, ki vodi iz tega kroga, je prebuditev samokritične zavesti in konstruktivnega poguma za to, da se zazremo v prihodnost. Tako kot so se danes Arabci odrekli večnemu alibiju, skritemu v občutku žrtve evropskega kolonializma in nastanka Izraela, ter vzeli usodo v svoje roke, ko so dvignili glas proti lastnim diktatorjem. Čeprav vlada na Japonskem demokracija, na Kitajskem pa avtokracija, obe na podoben način predstavljata »nebeško ljudstvo« s pomešanima kompleksoma nezaslužene večvrednosti in neutemeljene manjvrednosti. Drug drugemu sta vse prepogosto vzrok za kolektivni avtizem, v katerem je mogoče tako zlahka najti opravičilo za konservativen zasuk nazaj.

Morda je to preveč ambiciozno razumevanje odločitve, da bodo začeli v Tokiu izkopavati dokaze o lastnih zločinih. Morda bo japonska desnica znova ustavila pot k zrcalu – v strahu pred podobo, ki se ji utegne v njem prikazati. Ne pred zgodovinsko podobo, temveč pred odsevom prihodnosti, ki bi se pokazal sredi spoznanj o preteklosti. Morda v Šindžuku ne bodo izkopali kosti žrtev. A bi bilo treba kopati dalje. Vse do nove zavesti o sebi.