Stare pesmi, nove sanje

Kurz v nasprotju z zahodnimi kolegi ni nikoli obsojal ksenofobične politike Madžarske.

Objavljeno
16. maj 2017 21.34
ap*Serbia Austria
Boris Čibej
Boris Čibej

Je že res, da se je o tem, kako bodo Avstrijci prisiljeni izbirati svoje nove predstavnike v zveznem parlamentu še pred rednimi parlamentarnimi volitvami, ki bi morale biti šele prihodnje leto jeseni, že večkrat šušljalo. To bi bilo vsekakor nadvse aktualno vprašanje, če bi na zadnjem maratonu, ki so ga v Avstriji odglasovali na predsedniških volitvah, zmagal član opozicijske svobodnjaške stranke, ki je po anketah najbolj priljubljena med ljudstvom.

A trenutno razburljivo dogajanje na notranjepolitičnem prizorišču, ki je privedlo do tega, da bodo predčasne volitve že leto prej, je bilo kljub vsemu presenečenje. K temu je prispeval nepričakovani odstop voditelja ljudske stranke in podpredsednika v koalicijski vladi z vodilnimi socialdemokrati Reinholda Mitterlehnerja, v resnici pa ga je povzročil njegov rosno mladi, a zato nič manj samovšečni naslednik Sebastian Kurz, ki hoče izkoristiti trenutne javnomnenjske »vremenske napovedi«. Te mu kažejo, da je med Avstrijci najbolj priljubljena osebnost med politiki, strokovnjaki za obnašanje javnosti pa so ga prepričali, da mora to izkoristiti na predčasnih volitvah.

Kurz pričakuje, da mu bo svojo priljubljenost uspelo prenesti tudi na svojo – na zadnjih volitvah drugouvrščeno – stranko, ki ji javnomnenjske raziskave zadnje čase niso kazale dobro. Zato bo novi voditelj »črnih« namesto s strankarsko listo na predčasnih volitvah nastopil kar z narcisistično listo pod svojim imenom, njegove avtoritarne zahteve, s katerimi je pogojeval sprejetje vodenja stranke, pa so nekateri avstrijski komentatorji celo primerjali s kakšnim (Kurzu sicer nadvse nesimpatičnim) turškim voditeljem Recepom Tayyipom Erdoğanom ali madžarskim premierom Viktorjem Orbánom, ki je novemu voditelju avstrijske ljudske stranke že poslal čestitke.

Simpatija je vzajemna, saj Kurz v nasprotju s svojimi drugimi »zahodnimi« kolegi ni nikoli obsojal ksenofobične politike sosednje Madžarske. Nasprotno, večkrat je javno pohvalil, kako se je Budimpešta odzvala na pribežniško krizo. Zato je njegov prevzem vodenja ljudske stranke, ki je bila doslej »talka« politike dobrodošlice svojih močnejših socialdemokratskih koalicijskih partnerjev, »črne« še bolj približal »modrim«, kakor pravijo populističnim svobodnjakom. Oziroma temu, kar v resnici meni večina ljudstva po vsej Avstriji.

Tvegana je stava mladega avstrijskega politika, saj morebitni poraz na jesenskih volitvah ne zagotavlja le njemu dolgih političnih počitnic, ampak utegne za dlje časa pokopati tudi stranko, ki je bila vedno eden od političnih temeljev povojne Avstrije. Nekoč je veljalo, da je v avstrijski družbeni harmoniji predstavljala tiste, ki so bili lastniki in delodajalci, medtem ko so bili socialdemokrati na strani tistih, ki so jih našteti izkoriščali. Te tradicije so z globalizacijo izginile, že izid zadnjih predsedniških volitev pa je pokazal, da je zgodovinske rdeče-črne vladavine konec. Niti za vladajoče socialdemokrate ne glasujejo več tisti, ki so nekoč veljali za delavski razred. Velika večina od njih je zdaj za svobodnjake, a priljubljenost teh najbrž res lahko ogrozi novi voditelj nič manj desne stranke, ki pa ima to srečo, da je ne bremenijo zgodovinske povezave z nacizmom.