Tiskane izdaje
Ne bo prvič na teh straneh zapisano, kako v bolj svetovljanskih evropskih prestolnicah pionirske (proti)priseljenske ukrepe Budimpešte sprva obsojajo kot »tragedijo«, potem pa jih čez nekaj časa tudi tam, čeprav v nekoliko milejši obliki, preslikajo v svojo lastno zakonsko »farso«. Nekateri pravijo, da politike k takšnemu licemerju sili razpoloženje volivcev, drugi vidijo v tem »geopolitične« razloge. Če so nekoč za vse tegobe, ki so staro celino doletele z navalom pribežnikov, krivili gostoljubno nemško kanclerko Angelo Merkel, zdaj zaostrovanje priseljenske politike in pripiranje mej po Evropi »opravičujejo« kot odziv na politiko madžarskega premiera Viktorja Orbána. Tako so pred dnevi v japonskem časniku Jomiuri Šimbun ugotovili, da madžarska politika ni problematična le s človekoljubnega stališča, ampak tudi zato, ker lahko izzove nezaželene verižne reakcije v sosednjih državah. »Dejstvo je, da je Slovenija januarja sprejela zakon, ki zavrača begunce, zaradi strahu, da bodo begunci, ki jih bodo izrinili iz Madžarske, pridrli v Slovenijo,« je prepričan komentator.
K razmišljanju je japonskega pisca spodbudil pred kratkim sprejeti madžarski zakon, po katerem morajo biti prosilci za azil, dokler obravnava njihovih prošenj ni končana, zaprti v tranzitnih centrih ob meji. Zakon je ostro kritiziral Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki je Madžarsko obtožil, da krši mednarodno in evropsko zakonodajo, v evropskih prestolnicah pa so tokrat oprezneje molčali. Ko je prejšnji teden Orbán predstavil zakon svojim kolegom na vrhu EU, se je po srečanju Merklova novinarskemu vrtanju izognila z odgovorom, da »smo se tega le na kratko dotaknili«, a da azilni postopki na Madžarskem »potekajo skladno z evropskimi zakoni«.
Da nemška kanclerka ni imela prav vsaj v dveh primerih, je v torek razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je obsodilo Madžarsko, ker je nezakonito priprla prosilca za azil iz Bangladeša in ju pozneje deportirala v Srbijo. Te kršitve so se sicer zgodile še pred sprejetjem novega madžarskega zakona, a če bo sodba obveljala, Budimpešta se namreč lahko še pritoži, bo imela po prepričanju človekoljubnih organizacij velik učinek. V madžarski podružnici Helsinškega komiteja, ki je pred sodiščem zastopal Bangladeševca, trdijo, da je ne glede na sprejetje zakona zapiranje prosilcev za azil v tranzitne centre »nezakonito«, razsodba pa da je v nasprotju s trditvami vlade potrdila, da je prisilno bivanje v tranzitnih centrih pripiranje in kratenje osebnih pravic prosilcev za azil.
Za Orbánove nasprotnike je razsodba sodišča, ki nadzira spoštovanje človekovih pravic, dobra novica, a le najhujši optimisti pričakujejo, da se bo madžarski premier vdal. »Moramo ustaviti Bruselj, moramo zaščititi meje,« je včeraj ponovil v prazničnem govoru pred množico v madžarski prestolnici. Nekaj podobnega je na dan sprejetja spornega zakona govoril tudi novim »obmejnim lovcem« na pribežnike. Vsi migranti, ki so prestopili madžarsko mejo, so prestopniki, jim je povedal, »to pa je realnost, ki je ne more spremeniti vse to staromodno govoričenje o človekovih pravicah«.
