Status quo, pravni državi v posmeh

Ena bolj nemarnih (samo)prevar v blatnodolskem političnem imaginariju je tista, ki narekuje prepričanje, da so odločitve parlamenta pravne. Odločitve so seveda politične, zaželeno pa je, da imajo pravno podlago. In ta temeljni nesporazum je v tednu, katerega konec držite v rokah, povzročil kar precejšnjo stisko članov parlamentarne mandatno-volilne komisije.

Članom komisije se je namreč takoj v grlu zataknilo mnenje parlamentarne zakonodajno-pravne službe, da bi bil odvzem mandata obsojenemu vodji SDS Janezu Janši pravno sporen. Predvolilne besede o etiki, morali in politični kulturi so v trenutku zamenjali z jadikovanjem o nedorečeni zakonodaji ter iskanjem semantičnih ali pravnih lukenj v mnenju na eni strani in kovanjem zakonodajno-pravne službe v zvezde na drugi.

Pri tem je treba povedati, da je upoštevanje mnenja parlamentarne pravne službe že dolga leta zgolj fakultativno. Denimo, SDS, ki je v petek »zakonodajno-pravno«, kot ji rečejo, predstavljala kot vrhunsko pravno avtoriteto, je leta 2012 mirno ignorirala štirideset in več strani pripomb, ki jih je ta ista služba pripravila pred sprejemom zloglasnega Zujfa. Da o zavračanju opozoril glede izbrisanih sploh ne govorimo. Zato so odveč hvalnice, ki so jih parlamentarnim pravnikom peli Tanko, Šircelj, Mahnič in drugi člani posadke SDS. Ti ljudje bodo namreč po potrebi že čez štirinajst dni sesuvali to isto službo v prafaktorje, če bo izdelala mnenje, ki jim ne bo povšeči.

Na drugi strani je nekaj članov komisije polemiziralo z mnenjem in v njem iskalo luknje, še več pa jih je vilo roke nad nedorečenostjo zakonodaje. Pri tem so seveda vsi po vrsti pozabili omeniti, da težava ni od včeraj, da zanjo vedo že dolgo, a da nikoli ni bilo prave volje, da bi jo zares rešili (tistih nekaj idealističnih poskusov pa so tako ali tako zatrli v kali).

Zato legalizem, ki so ga poslanci zganjali v petek, ni branjenje pravne države, ampak zgolj ohranjanje statusa quo, tudi kadar je ta pravni državi v posmeh. Kako naj drugače razumemo dejstvo, da je ena od vej oblasti posameznika pravnomočno obsodila, druga pa ga je nato priznala za enakopravnega odločevalca o skupnem dobrem, in to na podlagi zakonodaje, ki je vrsto let zavestno ni spremenila?

A če je tipičen primer zgornjega Matjaž Han iz vrst SD, ki si je mirno umil roke, češ saj bi glasoval za odvzem mandata, a kaj, ko mu zakonodaja tega ne dopušča, dosti bolj skrbi medlost Stranke Mira Cerarja. Novinci v parlamentu so se povsem po svoji krivdi znašli v precepu med predvolilnimi obljubami o morali, etiki in kulturi dialoga na eni strani ter v stranki prevladujočim pravniškim diskurzom na drugi.

Poskusi, da bi ta vroči krompir vrgli ustavnemu sodišču, so zato sicer razumljivi, a nedostojni za daleč največjo parlamentarno stranko. Kajti če bo parlament za vsako malo bolj vročo temo spraševal ustavne sodnike, kako in kaj, potem se postavlja vprašanje, zakaj sploh imamo predstavniški organ. Podobno velja za idejo Zaab o posebni komisiji pravnikov, ki bi se spopadla s tem orehom in v katero bi vsaka stranka imenovala strokovnjaka po lastni izbiri.

Glede na to, da je o odvzemu mandata Janezu Janši svoje mnenje povedal tako rekoč vsak pravnik v državi (tisti, ki se radi gledajo na TV, celo večkrat), je verjetnost, da bi stranke v komisijo predlagale neodvisne in neobremenjene pravnike, skorajda nična.

Poleg tega ne bo odveč opozorilo, da si lahko mandatno-volilna komisija omisli tisoč in eno pravno mnenje, a končna odločitev ne bo pravna, ampak zgolj in samo – politična. In prav to je poanta petkove farse, ki sta jo, zanimivo, dojeli zgolj SDS in Združena levica v podobi Matjaža Hanžka. Tako zagovorniki kot nasprotniki Janševega poslanskega mandata bodo namreč morali pokazati precej iznajdljivosti in političnega poguma, da bi dosegli svoje. Zato je iskanje pravnega mehanizma, ki bi parlamentarcem omogočil, da si ne »umažejo rok«, zgolj lepodušna potrata časa.