Tiskane izdaje
Okoli mesec dni po objavi arbitražne odločbe so že bolj ali manj postali jasni okviri, v katerih se bo Hrvaška lahko gibala s svojo tezo, da je odločitev sploh ne zadeva. Več ustanovnih članic Unije z Nemčijo na čelu pričakuje spoštovanje in izvajanje razsodbe kot del mednarodnega prava in bistvo evropske pravne kulture. Čeprav so iz evropske komisije sprva prihajala znamenja omahovanja, je Bruselj na koncu nastopil z jasnim stališčem.
Temelj EU je, da deluje kot skupnost prava (Rechtsgemeinschaft), v kateri so odnosi urejeni s skupnimi pravili in načeli. V njihovem tolmačenju obstajajo razlike, a na koncu se o njih odloča po pravni poti. Če spoštovanja tega ni, se spodkopavajo temelji Unije. Tudi zato je pod velikim pritiskom, da naredi kaj v primeru Poljske in Madžarske, ki se povsem jasno odmikata od temeljev EU. Sicer bo izgubljala verodostojnost in zaupanje državljanov.
Hrvaška si je že ob vstopu naredila medvedjo uslugo v zgodbi o lex Perković. Podoben način razumevanja prava in sprejetih pravil se kaže v odzivu na arbitražo. Še huje kot v drugih primerih je, da spodkopava logiko mednarodnega prava skupaj z mednarodnimi sodišči. V arbitražnem tribunalu pa so imeli glavno vlogo velike avtoritete iz treh vodilnih evropskih držav z nosilnimi pravnimi tradicijami – britansko, francosko, nemško.
Zato ima omalovaževanje njihovega dela in odločitve širše razsežnosti. Tudi iz objavljenega uradnega zapisnika zasedanja kolegija evropske komisije, na katerem so obravnavali razsodbo, je jasno razvidno, da odločitev ni obravnavana kot obrobna tema in da zadeva jedro EU. Sporočila so bila nedvoumna in s skoraj vsakim stavkom neposredno ali med vrsticami zavračajo hrvaško argumentacijo v zvezi z naravo arbitražne razsodbe.
Jasno je, da razsodba o meji omogoča izvajanje mednarodnega in evropskega prava. Vplivna pravna služba evropske komisije je pojasnjevala, da je arbitražni tribunal izrecno omenjen v hrvaški pristopni pogodbi in da ima meja neposreden učinek na pravo EU. Spoštovanje mednarodnega javnega prava da je obveznost članic Unije, ki izhaja iz njenih pogodb in odločitev sodišče. V Bruslju pričakujejo, da se bo z zadevo ukvarjalo sodišče EU.
Tako arbitražna razsodba sploh ne more več biti obravnavana kot dvostranska tema. Res je, da mednarodno in evropsko pravo nimata svoje »policije«, ki bi države prisilile k spoštovanju odločitev. Niti evropska komisija in celotna EU nimata na razpolago pravih instrumentov, s katerimi bi lahko stopili na prste bolj malopridnim državam. Za takšne, ki se vedejo kot Hrvaška in so po drugi strani pogosto odvisne od bruseljskih odločitev, obstajajo bolj neformalni, a učinkoviti vzvodi za pritisk.
Sklicevanje hrvaške politike na okoliščine, ki jih je najprej ustvarila sama, denimo, z odločitvami sabora, najbrž ne prepriča nikogar. Ker je vprašanje spoštovanja arbitražne odločitve veliko širše, kot je odločitev o meji, je videti, da je Hrvaška stisnjena v kot in da potrebuje strategijo za izhod iz faze zanikanja realnosti. V takšnem položaju bo morala sama presoditi, kdaj se bo odpovedala trmi in ravnanju »v korist lastni škodi«.
